Sorodna novica Od kiparstva do performansa: Kako je videti keramika danes

"Objekti so posredniki, prek katerih je mogoče ugotoviti mehanizme družbene ureditve. Prek njih lahko razberemo, kako ljudje stvari vidimo in kako tisto, kar vidimo, razumemo," še pravi kustosinja Narodnega muzeja Slovenije in ena od vodij V. Mednarodnega trienala keramike UNICUM 2023, ki je še do konca septembra na ogled v obeh stavbah Narodnega muzeja Slovenije.

Trienale keramike UNICUM v peti izvedbi kaže, kako širok razpon premore ustvarjanje v tem materialu. Je opomnik, da je to od nekdaj material, ki se je gibko prilagajal sodobnemu času in se vedno odpiral tako novim materialnim in tehnološkim možnostim kot vsebinskim izzivom sodobnega trenutka.

V muzejski stroki in med samimi ustvarjalci že dolgo sledimo prizadevanjem, da bi se na keramiko prenehalo gledati kot zastarelo likovno formo preteklih dob, navsezadnje so prav ta hotenja spodbudila začetek zdaj že tradicionalnega UNICUMA. Kot je v katalogu letošnjega Trienala UNICUM zapisala ena od njegovih pobudnic, priznana kiparka zasl. prof. Dragica Čadež Lapajne, ima UNICUM že v izhodišču vizijo prikazati v keramiki nekaj več, umetniško izpovednost širokega spektra, višjo umetniško raven, in na ta način preseči povprečnost ter ponavljanje ustaljenih vzorcev in stereotipov; in petemu UNICUMU to uspeva.

Tako na osrednji žirirani razstavi, ki v Narodnem muzeju Slovenije na Muzejski ulici predstavlja 62 del iz 30 držav, kot tri spremljajoče samostojne razstave (pripravili so jih Tanja Lažetić, Alberto Gianfreda in Igor Ravbar), ki si jih lahko ogledate v muzejski stavbi na Metelkovi, vidimo, da keramična umetnost hodi povsem v koraku z drugimi tokovi sodobne umetnosti. Seže pa od klasičnih kiparskih stvaritev do del, ki vključujejo kiparstvo, fotografijo, video, performans in body art.

Kot v katalogu zapiše direktorica Narodnega muzeja Slovenije doc. ddr. Mateja Kos Zabel, ki je bila pred leti prav tako zaslužna za začetek te pomembne manifestacije keramične umetnosti pri nas, ne smemo pozabiti, da "ima glina tudi terapevtski učinek, saj je zemlja – kar glina pravzaprav je – prvinski element, ki lahko poveže odtujenega človeka z njegovimi koreninami, ga prizemlji. Obenem glina ohranja in izpopolnjuje žlahtne tehnike rokodelstva." Kljub temu, da nagovarjajo predstavljena dela najbolj sodobne prijeme in problematike, trenutek materialnosti same gline ne izgine. Navsezadnje prav v tem leži edinstvenost keramike v razmerju do drugih medijev (sodobnega) ustvarjanja.

In ta poudarek bo prišel do izraza tudi jutri, ko v muzeju pripravljajo Dan keramike. Celodnevni program prinaša raznovrstne dogodke za vse generacije. Z umetniškimi in uporabnimi izdelki se bo predstavilo sedemnajst uveljavljenih umetnikov, ki bodo nagovarjali vsak s svojo likovno govorico, v tradicionalnih in sodobnih oblikah. Tu bodo tudi vodstva, z Dragico Čadež Lapajne bo, denimo, mogoče spoznati, kako se izdela glineni konjiček, obeta pa se še marsikaj drugega.

Ob dnevu keramike smo se pogovarjali s kustosinjo dr. Zoro Žbontar.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Trienale UNICUM sta pred leti zagnali Dragica Čadež Lapajne in Mateja Kos Zabel v želji, da dobi keramika ustrezno, enakovredno mesto med likovnimi zvrstmi. Na to, kako pomembno je (bilo) spremeniti razumevanje ustvarjanja v keramiki v tej smeri, še vedno poudarjamo ob vsakem tovrstnem dogodku.
Izdelovanje izdelkov za vsakdanjo uporabo in zgodovinski obrtniško-industrijski značaj keramike to področje pogosto potiska na raven uporabne umetnosti. Prav ta neulovljiv in odprti značaj keramike, razpete med uporabne in umetniške objekte, naslavlja potrebo po konstantni refleksiji medija in ustvarja nekakšno zanimivo napetost, kar vidim kot njen potencial tako v smislu samega ustvarjalnega procesa kot tudi kritiškega diskurza na področju sodobne umetnosti. Menim, da sodobnost umetniškega dela ni pogojena z njegovim materialom, ampak bolj z načinom, kako učinkuje in v kakšnem odnosu je s sodobnostjo. Umetnost ima bogat semantični razpon. Umetniki skozi svoja dela postavljajo vprašanja in tematizirajo sodobni čas. Objekti so posredniki, prek katerih je mogoče ugotoviti mehanizme družbene ureditve. Prek njih lahko razberemo, kako ljudje stvari vidimo in kako tisto, kar vidimo, razumemo.

V preteklosti, zlasti v času konceptualnih smeri vizualne umetnosti, je keramika resda veljala za medij preteklih dob, pa vendar ohranja ves čas odprtost, vključuje zelo različne likovne zvrsti – vse od bolj klasičnih medijev, kot je slikarstvo, do performansov, videa in body arta. Tudi tokratni trienale kaže ravno to: da se ustvarjalci v keramiki poigravajo z zelo različnimi prijemi. Vem, da je dela osrednje razstave izbirala komisija, ampak vseeno, tu so še ločene razstave – koliko ste imeli pri zasnovi v mislih prav to raznovrstnost, da se pokaže, kam vse seže keramika?
V sodobni umetnosti je keramika vse bolj prisotna in vpeta v mednarodne umetniške tokove. Idejni koncept V. Mednarodnega trienala keramike UNICUM 2023 je bil, kako obravnavati keramiko z različnih zornih kotov. Na ta način smo želeli poudariti raznolike teoretske, kuratorske in umetniške pristope k obravnavi keramike. Zanimalo nas je, kaj se dogaja na tem področju, in želeli smo dati vidnost mediju skozi različne formate dogodkov. Tako lahko opazujemo mejo, ko keramika preide v umetniško polje. Takšen pristop nam je omogočil širše raziskovanje umetniških del, ki vključuje prepletenost vizualnosti s produkcijo najrazličnejših odnosov, načinov gledanja, delovanja in bivanja, z družbenozgodovinskim kontekstom ter vsakodnevnimi človeškimi praksami.

V okviru trienala so poleg osrednje razstave v Narodnem muzeju Slovenije na ogled razstave Tanje Lažetić, Igorja Ravbarja in Alberta Gianfreda. Na ogled je mednarodna razstava keramike študentov po izboru vabljenih mentorjev, na kateri sodelujejo študenti iz Slovenije in Srbije. Tudi letos smo v sklopu trienala pripravili bogat spremljevalni program po Sloveniji, ki je žanrsko in tematsko razgiban.

Trienale UNICUM kaže vstop zelo različnih medijev oz. tehnik v keramično ustvarjanje. Marsikje je osrednji poudarek prej na samem procesu, tehnologiji, celo materialu, kot na končnem izdelku.
Številni umetniki letošnje edicije trienala dajejo poudarek na sam proces in tehnologijo izdelave. Dmitrija Buławka - Fankidejskega, ki je dobil prvo nagrado za delo Odlomek, zanima procesualnost keramike, kjer opazimo njegovo raziskovanje tako materiala kot barv. Avtor tehnološko inovativno pristopa k raziskovanju obojega. Tudi v samem konceptu gre za delo, ki ga ne moremo razumeti kot zaključeno enoto, temveč kot nekaj, kar se nadaljuje.
V kontekstu tega vprašanja bi izpostavila tudi delo Dodola I društva Pjorkkala, kjer so s pomočjo zmesi gline, organskih snovi in napredne tehnologije 3D-tiska razvili predmet, namenjen filtraciji vode na območjih, kjer ni elektrike. Na sam proces se osredinja delo Roka Oblaka, ki ga je oblikoval iz divje gline, izkopane na začasnem produkcijskem prostoru Krater. Raziskuje tako material kot tehniko ekstrudiranja. Na razstavi Vtisi Igor Ravbar preizprašuje teksturo materiala, kjer med drugim keramiko odtiskuje v lesene kalupe, ki odtisnejo vzorec lubja.

Tematsko se ukvarjajo dela z zelo širokim spektrom tem – od bolj formalnih do stisk begunstva in obsedenosti sodobne družbe z doseganjem idealov, veliko pa je tudi del, ki se, četudi morda ne v prvem planu, ukvarjajo ali pa poudarjajo samo materijo, snovnost materiala, kjer torej keramika ni le posrednik sporočila, ampak ključni element pri podajanju tega. To ni nepomemben element, navsezadnje ima keramika oz. glina, še tako sodobno predrugačena, terapevtski moment, je nenehen opomnik neke prvinskosti.
Nekateri avtorji na razstavi tematizirajo splošna družbena in intimna vprašanja. Veliko razstavnih del pa se poigrava s tehnologijo, snovnostjo materiala in formo samega dela. Atsushi Kitahara npr. za svoje delo Krilo išče vzor v plapolanju papirja in blaga; pri tem sledi japonski estetiki, ki skrbno izbere podlogo kimona, prav tako se Lucy Morrow poigrava s formo in njenim sestavljanjem ter raziskovanjem novih oblik skodelic. Simcha Even-Chen v seriji Ujeti raziskuje odnos med tridimenzionalnim prostorom in dvodimenzionalnimi geometrijskimi vzorci. Tudi v delih Velimirja Vukićevića in Ihorja Kovalevycha se zrcalijo tehnična dovršenost in izmenjevanje geometrijskih keramičnih oblik.

Vendar moment materialnosti se nikoli ne zvrne le na obrtniški vidik, ampak je vedno prisotna širina nagovora keramike, ki je, kot pokažejo dela, lahko kritična in neposredno usmerjena v opazovanje sodobnega trenutka.
Razstavljenim delom se uspe pozicionirati onkraj časa in ostajajo sodobna. Alberto Gianfreda je s projektom Italija sodeloval z rokodelci in njihova dela zbiral z vseh koncev Italije. Z drobljenjem teh predmetov je zgradil svoje delo, ki ga je zgradil v novo celoto. Po besedah kuratorice Irene Biolchini "je mogoče tradicijo ohranjati samo tako, da se opominjamo, da si jo je treba nekako zamisliti na novo. Razpoke, tragedije in travme se namreč dogajajo, mi pa se moramo naučiti biti del nečesa večjega od sebe da jih premagamo." Pri nas je po zatonu industrije keramike, ko je leta 2009 kot zadnja zaprla svoja vrata keramična industrija KILI Liboje, obenem pa je na področju tradicionalne keramike v Sloveniji aktivna le še peščica lončarjev, viden razcvet na področju studijske prakse izdelovanja maloserijske uporabne keramike in umetniške keramike.

Ste opazili kakšne pogoste skupne točke pri delih, ki so letos predstavljena na trienalu?
Razstavljena dela, ki jih je izbrala mednarodna žirija v postopku popolne anonimnosti avtorjev, so zelo raznolika, njihova skupna točka pa je, da se ob izvedbeni dovršenosti poigravajo z inovativnimi likovnimi prijemi. Če naštejem le nekatere avtorje na razstavi, ki tematizirajo družbena vprašanja: Albert Mesner z instalacijo Prisilna pot pogled usmeri na zapostavljene v družbi; množica človeških figur kaže na ljudi, ki so potisnjeni na rob družbe. Laura McKibbon v svojem delu Dekolonizacija uporabi keramiko za najdene grafite, s čimer želi usmeriti pogled v spregledana sporočila; s tem, ko jih prestavi na keramično površino, na simbolni ravni ustvari nekaj, kar je začasno trajno. Nagrajeni avtor Veljko Zejak v svoji seriji Mesta duhov tematizira širjenje mesta na Kitajskem z upodobitvami praznih urbanih pokrajin, panojev in stavb v gradnji, v katerih človek kot posameznik skorajda ne obstaja več. Spet drugi umetniki se dotikajo bolj intimnih vprašanj. Catherine Sanke, ki je za svojo instalacijo dobila nagrado za mlado avtorico, ustvarja močno konceptualno in poetično intenco, pri čemer združi idejo in formo v obliki intimne škatle spominov in tišine. Priznanje UNICUM je dobila Małgorzata Maternik, ki je v duhu časa; združi se z intimnimi, a hkrati univerzalnimi spomini, vezanimi na dom in otroštvo. Razalina Busel tematizira spomin, življenje in smrt: njeno delo je kot šatulja, v katero lahko shranimo sentimentalne stvari, ki vzbujajo različne pomene.

Na skupinski razstavi v Narodnem muzeju Slovenije se predstavlja 62 umetnikov iz 30 držav. Opazila sem, da je precej del srbskih avtorjev. Je glede na prispele prijave opaziti, da je v kakšnem okolju oz. državi ukvarjanje s keramiko posebej izstopajoče?
Prijave prihajajo iz različnih držav po svetu, tudi slovenski avtorji so zastopani tako s prijavami kot tudi na razstavi. Za naš prostor je prednost prav gotovo, da se keramika poučuje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, na Pedagoških fakultetah v Ljubljani in Mariboru. Že pri vseh trienalih sem opazila veliko zanimanje srbskih umetnikov, ki so na vrsti mednarodnih razstav po svetu. V Srbiji imajo dolgo tradicijo oblikovanja keramike na univerzitetni ravni; eno od nagrad na Trienalu UNICUM je tokrat prejel zaslužni profesor na Fakulteti uporabnih umetnosti Univerze za umetnost v Beogradu Velimir Vukićević. Opazen je tudi porast avtorjev, ki prihajajo iz Poljske, kjer imajo izjemno razvejan oddelek za keramiko, iz Amerike, Italije in Nemčije.

Osrednjo razstavo spremljajo tudi samostojne predstavitve avtorjev. Ustavila bi se pri Mizi za dva Tanje Lažetić, ki je nastala prav za to priložnost in se zdi, da predstavlja neki stik med keramiko nekoč in danes. S tem ko umetnica v sodelovanju s kustosinjo poseže v keramično zbirko muzeja, z lastnim izborom in postavitvijo odpre vrsto vprašanj – na eni strani samo idejo kuriranja, razstavljanja in arhiviranja, na drugi pa tudi krhkosti materiala in s tem našega življenja. Gre torej za neko oziranje po dediščini, s katero načenja zelo sodobna vprašanja muzealstva, pa tudi posameznika samega.
Tanja Lažetić je za osrednjo temo svoje razstave izbrala zaton keramične industrije v Sloveniji in krožnike iz tovarn prepletla z osebno zgodbo in spominom na svojo mamo. Izposojanje, prilaščanje in predelovanje del, v tem primeru krožnikov za vsakdanjo uporabo, v njeni umetniški praksi pomeni način prisvajanja sveta, pa tudi ustvarjanja nečesa novega. Takšno razumevanje pokaže tudi postavitev razstave Miza za dva. Tanja Lažetić usmeri pogled na zadnjo stran krožnikov; postavi jih na podstavke in krožniki, nekoč namenjeni vsakdanji rabi, postanejo umetniški predmeti. Omenjene teme niso tuje njenemu pogostemu tematiziranju koncepta časa in odpirajo široko temo arhiviranja, urejanja in vloge institucije muzeja. Predmet namreč ob prihodu v muzej izgubi funkcije, ki jih je imel v času uporabe, in dobi nove, ki obsegajo tudi drugačne pomene, vsebine in točke interpretacije. To je praviloma zapisano na najmanj opaznem delu predmeta. Krožniki na pričujoči razstavi tako niso samo to, kar predstavljajo, in samo ideje, ki jih odpirajo, ampak tudi vse, kar so bili, kar bi lahko bili in v kar so bili preoblikovani.

Ves čas govorimo o odnosu med gledalcem in keramiko, ampak najprej je tu odnos med materialom in ustvarjalcem, torej odnos, ki ga ima umetnik sam do tega materiala.
Se strinjam, da sta ključnega pomena odnos med materialom in ustvarjalcem in sam umetniški proces dela. Hkrati pa predmet šele postopoma dobi avro umetniškega dela; pri tem imajo pomembno vlogo kustosi, kuratorji, likovni kritiki, umetnostni trg itd. Pomen umetniških del se ustvarja v interakciji in ne obstaja sam po sebi. Muzejski oz. galerijski prostor je tudi prostor boja med prevladujočim umetnostnim sistemom ter njegovimi kritikami, ki vplivajo na to, kakšno vlogo bo imela umetniška keramika v javnosti.

Poseben izziv so za ustvarjalce v keramiki produkcijske razmere njihovega dela, saj specifika materiala zahteva posebne delovne prostore, tudi prevoz je zahteven, zlasti zaradi visokih stroškov, ki jih večinoma umetniki prevzemajo sami, kot navsezadnje velja za velik del likovnega prizorišča.
V kontekstu tovrstnih razstav velja omeniti produkcijske razmere, v katerih ustvarjajo umetniki. Delo, ki ga vložijo v idejo in izvedbo ter transport izdelka na razstavo, je finančno na njihovih ramenih. Za izvedbo svojih del nekateri umetniki sodelujejo s tovarnami, pogosto delajo v manjših studiih ali si jih delijo z drugimi umetniki, predstavljajo se tudi na spletu in na mednarodnih razstavah. Treba jim je zagotoviti priložnosti za njihovo produkcijo, zgraditi nove mostove, jim ponuditi podporo in združiti strokovnjake, ki jim bodo pomagali pri delu na različnih področjih.

Trienale UNICUM ni le priložnost, da se javnosti pokaže aktualna keramična produkcija, ampak je za sodelujoče umetnike dobrodošla priložnost povezovanja in izmenjavanja mnenj – ne nujno o samem mediju, ampak tudi možnostih za nadaljnje ustvarjanje. Kakšni so bili njihovi odzivi na dogodek, koliko imajo sicer na voljo tovrstnih manifestacij keramike?
Številne razstave keramike po svetu kažejo na bogato umetniško produkcijo. Mednarodni trienale keramike UNICUM je osrednja razstava s področja sodobne umetniške keramike v Sloveniji. UNICUM je projekt, primerljiv z drugimi sorodnimi prireditvami po svetu, naj omenim le nekatere: Premio Faenza, trenutno je na ogled 61. razstava v Mednarodnem muzeju keramike v Faenzi, konec septembra se odpira British Ceramics Biennial, ki predstavlja izjemno zanimivo keramično produkcijo avtorjev, ki prihajajo iz Združenega kraljestva. Bienalne razstave organizirajo tudi v Latviji (Riga), Romuniji (Cluj), Franciji (Vallauris), Nemčiji (Westerwald), Indiji (Okhla, New Delhi), na Madžarskem (Kecskemét), Japonskem (Mino), Tajvanu (Tajpei) itd. Odziv sodelujočih umetnikov je dober. Dogodki, kot je Mednarodni trienale keramike UNICUM, so odlična priložnost, da sodelujoči med seboj izmenjajo ideje o svojih keramičnih praksah, da lahko primerjajo izobraževalne sisteme v različnih državah in da si izmenjujejo informacije o keramičnih priložnostih, na primer o rezidenčnih programih in mednarodnih razstavah. Umetniška keramika je močno vpeta v sodobne umetniške tokove.