V tem vidi pomen publikacije predsednik Unije Italijanov Maurizio Tremul. Po njegovem mnenju prav tako prispeva k ohranjanju narečja, ki je za večino pripadnikov narodne skupnosti na tem območju dejanski materni jezik. Predsednik Unije Italijanov je ob tem spomnil, da je v teku postopek za vpis istrobeneškega narečja na seznam nesnovne kulturne dediščine Slovenije.

Avtorica Suzana Todorović je ob predstavitvi publikacije dejala, da ta med drugim poudarja sobivanje slovenskega in italijanskega naroda na tem stičnem območju.

Medtem ko je v prvem delu dvojezična publikacija obravnavala izraze, povezne z vremenskimi razmerami, geomorfologijo, običaji in institucijami, telesom in boleznimi, je drugi del namenjen števnikom in opisnim pridevnikom, času, koledarju, življenju, poroki in družini ter hiši in posestvu. Podlaga za dvojezični, slovensko-italijanski atlas je zemljevid, na katerem so označena obmorska mesta, ki se nahajajo v slovenski Istri, in nekaj mest v neposrednem zaledju, je pojasnila Suzana Todorović.

Ker jezik ne pozna meja
Jezikovni atlas obravnava istrskobeneške govore predvsem v slovenski Istri, zajema pa še sosednje Buje na Hrvaškem in Milje v Italiji, saj po besedah Suzane Todorović besedne oz. narečne meje ne sovpadajo vedno z državnimi.

To je narečje, ki je bilo do konca druge svetovne vojne glavni istrski sporazumevalni jezik. Ne gre za avtohtoni jezik, saj ga je vpeljala Beneška republika od 12. stoletja dalje, a je sčasoma postal glavni istrski jezik.

Osrednja zasluga za izid Istrskobeneškega jezikovnega atlasa severozahodne Istre 2 gre Italijanski uniji in Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper, sicer pa je del širšega projekta, ki ga je omogočilo sofinanciranje italijanske države. Tretji atlas v nizu bo predvidoma izšel prihodnje leto.

Odločitev za izdajo treh ločenih atlasov je bila po besedah avtorice praktične narave: "Nemogoče bi bilo v eni sami publikaciji združiti toliko kart in še druge relevantne podatke, ki so po navadi podlaga za tako raziskavo."

Posebnost pričujočega atlasa je, da je avtorica podatke zanj sama zbrala, zapisala ter smiselno uredila. Poleg tega je vanj umestila tudi več narečnih besedil, s čimer je želela, da bi bralec lahko začutil oz. opazil posamezne značilnosti obravnavanih jezikovnih različkov.