Genetski dokazi, nabrani s pokopališča iz pozne železne dobe, so pokazali, da so bile ženske med seboj v sorodstvenih vezeh, moški pa so praviloma v skupnost vstopali od zunaj, najverjetneje s poroko.

Analiza starodavnega DNK-ja, ki so ga znanstveniki nabrali v 57 grobovih keltskega plemena Durotriges v vasi Winterborne Kingston v grofiji Dorset na jugozahodu Anglije, je pokazala, da dve tretjini trupel pripadata isti matrilinearni liniji, torej imata isto prednico. Pokopališče so uporabljali od približno leta 100 pr. n. š. do leta 200 n. š.

Številne druge železnodobne družbe v Britaniji so pokojnike bodisi kremirale ali pa jih pokopavale v mokrišča, kar pomeni, da se ostanki niso ohranili.

Prelomno odkritje
"To je bilo resnično dih jemajoče – česa takega v evropski prazgodovini do zdaj še nismo zasledili," je za tiskovno agencijo AP pojasnila soavtorica študije Lara Cassidy, genetičarka na kolidžu Trinity v Dublinu.

Moški odvisen od premoženja ženine družine
Študija, ki je januarja izšla v znanstveni reviji Nature, razvija teorijo, da so ženske v tej družbi celotno življenje ostajale v istih krogih – negovale so iste družbene mreže, najverjetneje dedovale posestvo in imetje ter ju upravljale. V tej zgodbi je bil "tvoj mož tisti, ki je v družino vstopil kot relativni neznanec, ki je bil nato odvisen od ženine zemlje in premoženja", ugotavlja Cassidy. Taka ureditev, ki ji znanstveniki pravijo matrilokalnost, je v zgodovini zelo redka.

Arheologi, ki se v Veliki Britaniji in na celinski Evropi posvečajo izkopavanju grobišč, praviloma zaznavajo obraten vzorec: ženske so zapuščale svoje domove in se pridružile družinam svojih novih zakoncev. To je veljalo za različna zgodovinska obdobja – od neolitika pa vse do zgodnjega srednjega veka, je potrdil Guido Gnecchi-Ruscone z Inštituta Maxa Plancka v Nemčiji. V študijah predindustrijskih družb od začetka 19. stoletja pa do danes so se po ugotovitvah antropologov moški razširjeni družini svojih žen pridružili v samo osmih odstotkih primerov.

Matrilokalnost ni sinonim za matriarhat
Sicer pa so arheologi že pred najnovejšo analizo DNK-ja vedeli, da so imele v železnodobni Veliki Britaniji ženske posebno mesto v družbi. Pred invazijo starih Rimljanov leta 43 n. š. je, kot vemo, na Otoku živela mreža plemen s tesno povezanimi jeziki in umetniškimi slogi, ki jih skupno imenujemo za Kelte. V grobovih keltskih žensk so arheologi pogosto naleteli na dragocene predmete. Rimski pisatelji, vključno z Julijem Cezarjem, so s precej prezira pisali o relativni neodvisnosti in bojevniških sposobnostih žensk na tem območju.

Vzorec močnih ženskih sorodstvenih vezi, za katerega so raziskovalci našli dokaze, sicer ne pomeni nujno, da so imele ženske v družbi tudi formalno položaje politične moči – to je ureditev, znana kot matriarhat.

Vseeno pa lahko sklepamo, da so ženske imele določeno mero nadzora nad zemljo in lastnino, pa tudi močno družbeno podporo. To pomeni, da je bila britanska keltska družba "bolj egalitarna od rimskega sveta", je sklenil soavtor študije Miles Russell, arheolog z Univerze v Bournemouthu.

"Matrilokalnost je praviloma vzporedna kulturnim praksam, ki koristijo ženskam in jih ohranjajo povezane z njihovo družinsko podporno mrežo," pojasni Cassidy. "Moški praviloma še vedno zasedajo formalne položaje moči, ampak ženske imajo lahko ogromen vpliv prek svojih tesno povezanih mrež matrilinearnih sorodnic in svoje osrednje vloge v gospodarstvu."

Študija prav tako poudari, da sta bila najzgodnejša znana voditelja v Britaniji v resnici voditeljici: Cartimandua je bila na čelu plemena Brigantes, Boudica pa plemena Iceni. Ta je bila na čelu slavnega upora proti rimskim zavojevalcem okrog leta 60 n. š.