V sebi je nosil več talentov, saj je bil uspešen na več področjih. Poznamo ga kot satirika, mladinskega pisatelja, igralca, režiserja, humorista, pesnika in šansonjerja. V njegov spomin še danes RTV Slovenija podeljuje Ježkove nagrade za izvirne dosežke na področju radijske in televizijske ustvarjalnosti.
Ne spreglejte oddaje Ježku v čast ob 20. uri na 2. programu
V spomin na 100. obletnico Ježkovega rojstva bo drevi ob 20. uri na 2. programu TV Slovenija glasbeno-pogovorna oddaja La vita è bella: Frane Milčinski - Ježek, danes in za vedno. Ježkovo poezijo in misli predstavljajo razmišljujoči in angažirani mojstri govorjene in péte poezije, šansonjerji, igralci in kantavtorji Vita Mavrič, Jure Ivanušič, Jani Kovačič, Brina Vogelnik in Janez Dovč, Jelena Ždrale in skupina Hamlet Express, Nika Vistoropski in Miro Božič, Uršula Ramoveš in skupina Čompe. O očetu pripoveduje skrbnik Ježkove dediščine Matija Milčinski, ob pianistu Stevu Klinku pa dogodek vodi šansonjerka in Ježkova nagrajenka Vita Mavrič. Scenarij za oddajo sta pripravila Vita Mavrič in Marko Vezovišek, režiral jo je Marjan Kučej.
Prav tako pa ne zamudite večernega sporeda na 1. programu Radia Slovenija. V oddaji (Ne)obvezno v nedeljo bodo ob 20. uri gostili Ježkovega sina, režiserja Matijo Milčinskega s soprogo Tatjano Milčinski Oblak, arhitektko in pisateljico ter raziskovalko Ježkove zapuščine. Obudili bodo zanimive spomine na velikega moža, v drugem delu oddaje pa vam bodo v poslušanje ponudili enega od odlično ohranjenih Ježkovih kabaretov s konca petdesetih let, v katerem sta ob njem zapela Zlata Ognjanović in Marcel Ostaševski in ki ga od premierne izvedbe nismo več slišali. Ob 23. uri sledi Literarni nokturno in arhivski posnetek Ježkove satire Zastava.
Starši so želeli, da doštudira pravo, saj je že oče Fran Milčinski (prvi sodnik za mladino) vedel, da z umetnostjo ni lahko služiti kruh. Ravno zaradi tega je mama vztrajala, da bi dokončal pravo, vendar je Frane pustil študij in se raje posvetil gledališču. Vpisal se je tudi na študij slavistike in za nekaj predmetov pridno študiral, vendar je tudi to opustil. Delal je v več gledališčih, in sicer v Šentjakobskem, nekaj časa je sodeloval tudi z zagrebškim, leta 1940 pa se je zaposlil v Drami.
Zvezdica Zaspanka razveseljuje otroke in odrasle že 64 let
Ko se je Ježek iz Drame preselil na radio, je delal skoraj vse – prevajal, bral besedila, prepeval, igral, pisal in prirejal ter režiral radijske igre. Veliko je pisal za otroke, vendar se je precej njegovih zgodb izgubilo. Skupaj s Tomažem Pengovom sta kot Jožek in Ježek ob sobotah zvečer s humorističnimi besedili zabavala poslušalce. Na radiu je bil od leta 1936 do 1979.
Napisal je prvo slovensko radijsko igro za odrasle Strme stopnice, leta 1952 pa legendarno Zvezdico Zaspanko, prvo slovensko radijsko igro za otroke, za katero je prejel Levstikovo nagrado. Tri leta pozneje so jo začeli igrati v Lutkovnem gledališču Ljubljana, pot pa je našla tudi na odre na Poljskem, v Romuniji in Rusiji, Švici in Nemčiji.
Poleg najbolj znane Zvezdice Zaspanke je napisal še druge lutkovne igre, kot so Kljukčev rojstni dan, Tri čudne zgodbe, Pavliha pošast idr. Od 1947 je bil urednik satiričnega časopisa Pavliha. Za film Kekec je napisal scenarij, za romantično komedijo Ne čakaj na maj pa pesmi, v obeh pa je tudi zaigral. Na filmskih platnih so ga videli še v Baladi o ulici, Dobrem starem pianistu in Vesni.
Ježek je pogosto delal pozno v noč
Frane je bil predan delu, saj je delal cele dneve in še ponoči, kar je vplivalo tudi na njegovo zdravje. Žena Jana ga je morala pogosto prositi, da je prišel na kosilo, in hkrati miriti otroka, da ga nista motila. Skupaj z režiserjem in igralcem Jožetom Galetom sta pisala scenarij za Kekca in delala pozno v noč, včasih tudi do jutra. Ko jima ni šlo najbolje od rok, sta si prižgala cigareti, da ju je Jana komaj opazila med dimom, ki se je valil po sobi. Že med pisanjem scenarija sta iskala primerne igralce, za Kosobrina pa sta izbrala kar Franeta. Glede na to, da niso mogli narediti lasulje, ki bi bila primerna, so ga obrili na balin, česar njegova žena ni sprejela z odobravanjem. Za vlogo Kosobrina je dobil priznanje celo od Kitajcev.
Tudi na televiziji je dokazal, da je vsestranski umetnik
Nato ga je zamikala televizija, ki je bila v tistih časih del radia. Najprej so snemali v Zagrebu, pozneje tudi v Ljubljani, kjer je Ježek igral v zabavnih oddajah, pisal scenarije, režiral, skratka, kot zapiše Jana Milčinski, bil je deklica za vse. Tu so snemali skeče in zabavne oddaje Televizija v šoli, Misijon dobre volje, Viktor, luč! in novoletne oddaje. Z leti se je nabralo precej songov, zato se je na pobudo Julke Vahen leta 1972 odločil, da jih posname.
Njegova so tudi besedila številnih popevk, tudi legendarne Ne čakaj na maj
Ježek je pisal tudi besedila za slovenske popevke, to so: Marička, Kekčeva pesem, Heja Bumbarasa, Ne čakaj na maj, Cinca Marinca, Ko boš prišla na Bled, Pismo za Mary Brown, Uspavanka za uboge Beatle idr. Napisal je veliko zabavnih in narodno-zabavnih besedil, med najbolj znanimi je zagotovo besedilo Moj rodni kraj, moj rodni dom v izvedbi Avsenikov. Njegova besedila so peli še Lado Leskovar, Majda Sepe, Ivanka Kraševec, Marjana Deržaj in številni drugi.
V prostem času je hodil in bral kriminalke
Med vojno je bil zaradi domnevnega žaljenja italijanske oblasti nekaj časa zaprt. V zaporu ni bilo peči, po stenah je bilo ivje, voda, v kateri naj bi se umivali, je zamrznila, zato je hudo zbolel. Po enem letu so ga zaradi bolezni izpustili, sicer bi ga poslali v taborišče. V bolnišnici je počasi okreval, vendar je življenje v zaporu pustilo trajne posledice za njegovo zdravje. V prostem času je rad bral kriminalke in pešačil ter se tako odpravil po Avstriji, Bolgariji in po poteh nekdanje Jugoslavije.
Po naravi ni bil redoljuben, saj je bila njegova miza vedno polna knjig, revij, zapiskov, tipkopisov in izrezkov iz časopisov. Ježek je verjel v dobro in poštenje, bil je idealist, zato je bil v življenju pogosto razočaran.
Po zimi je nestrpno čakal na prve trobentice
Brezdelje ga je ubijalo, zato je veliko časa posvetil ustvarjanju in nastopanju. Ježek je imel rad pomlad in poletje, zato si je med počitnicami vzel čas za družino, ki mu je veliko pomenila. S sinovoma Matevžem in Matijo so se redno odpravljali na morje. Vedno se je potrudil, da je dobil dopust in tudi denar za počitnice. Včasih pa le ni šlo vse po načrtih, saj je imel hude težave s hrbtenico, ki so se iz leta v leto stopnjevale. Kljub temu je ostal zvest sebi in se šalil tudi na račun svojega zdravja. Večino časa je delal na radiu in nastopal po Sloveniji, zato je le redko preživljal čas v družbi prijateljev. Včasih pa sta odšla z ženo v klub kulturnikov, kjer so se zbirali vsi pomembni umetniki.
Zelo rad je bil v družbi otrok in preprostih ljudi
Z mladimi se je dobro razumel, zato so ga tudi oni imeli radi. Večkrat je odšel v vzgojni zavod Smlednik in na vprašanje, kaj bi morali dati tem otrokom, odgovoril: "Dom. Samo dom ni hiša, dom so ljudje, ki živijo v njem. Ne, to ni fraza – vsaj trije otroci so mi povedali, da so žalostni, ker bodo morali zapustiti vzgojni dom. Da so žalostni, ker morajo spet domov." Otroke je poučil, da je življenje sestavljeno iz svetlobe in teme.
Glede na to, da je dalj časa deloval na radiu, je skrbel tudi za učenje govora radijskih in televizijskih napovedovalcev. V ta namen je preučil veliko knjig o govoru in pripravil predavanje za AGRFT. Po upokojitvi sta z ženo Jano potovala po Sloveniji in uživala, zelo navezan pa je bil tudi na sestro in oba brata. Če se je kdo znašel v težavah, ga je neizmerno skrbelo. Posameznikov, ki jim denar pomeni vse, ni kaj dosti cenil in na to temo zapisal: "Denar naj bo sredstvo, ne cilj. Ali kot uči vagabundska modrost: Cesta ni pot, ki te pelje do cilja, ampak cesta sama je cilj."
Prisegal je na svobodo v umetnosti brez tabu tem, vendar je poudaril, da je treba tudi s svobodo po pameti. Jana je zapisala, da se nista veliko prepirala, saj se z Ježkom ni bilo mogoče prepirati. Enkrat ji je na prepir odgovoril: "Človek je človeku opora, obenem pa mu je tudi breme. Če ti je breme pretežko, ga odvrzi, a ne pozabi, da s tem lahko izgubiš tudi oporo."
Največ mu je pomenil dober odziv občinstva
Njegovo delo je bilo opaženo in nagrajeno, saj je prejel zlatega leva za mladinski film Kekec in posebno nagrado Kitajske za vlogo Kosobrina, odlikovanje z redom srebrni žarki, priznanje Radia Ljubljana, Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Nagrado občinstva za besedilo pesmi Pismo za Mary Brown, nagrado mednarodne žirije za pesem Ko gre tvoja pot in druge. Več kot vse nagrade in priznanja pa so mu pomenili ljudje.
Sin Matija je o očetu posnel dokumentarni film, s katerim je bil tudi Ježek zadovoljen. Žena Jana Milčinski - pisateljica, pa je v knjigi Moje življenje z Ježkom strnila njegovo delo in življenje z njim. Ivan Sivec je v spremni besedi zapisal, "da je bil nežen satirik, humorist, klovn, predvsem pa zelo topel človek, ki je razumel radosti in tegobe malega človeka." Tudi ko ni bilo vzrokov za smeh, jih je on z nastopom pričaral, in ravno zato so ga ljudje tako dobro sprejeli.
RTV vabi k ogledu
Spodaj si lahko ogledate včerajšnjo oddajo Ježek in film avtorja in režiserja Slavka Hrena. Ježkovih 100 let bomo zaznamovali s tremi posebnimi sobotnimi razvedrilno-dokumentarnimi oddajami o Ježkovi bogati zapuščini. V prvi oddaji svoj odnos do Ježkovega filmskega opusa razkrivajo publicist Marcel Štefančič, pisatelj Tone Partljič in igralec Andrej Rozman - Roza.
Prihodnjo soboto, 20. decembra, bo na 1. programu TV Slovenija ob 15.30 na sporedu oddaja v okviru Velika imena malega ekrana O Ježku z Ježkovimi nagrajenci (1. del).
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje