Carpenter je skozi leta poskrbel tudi za glasbo v svojih filmih, v zadnjem času pa smo deležni tudi njegovih glasbenih albumov, ki niso ustvarjeni za kinematografske potrebe. In tako je začetek leta 2021 prinesel svež album, tretji v sklopu serije Lost Themes.
Njegove glasbene stvaritve pa so dokaz, da očitno ni vplival le na svet filma, saj se v njegovem pionirskem glasbenem izrazu skozi leta napajajo mnogi producenti. Slišati je mogoče žanrske zastavke danes precej razširjenega synthwava, ki mu je Carpenter tako rekoč utrl pot.
Leta 1948 v zvezni državi New York rojeni režiser, scenarist in torej tudi glasbenik John Carpenter je v več kot štiri desetletja trajajoči karieri ustvaril glasbo za 15 svojih filmov. Filmarja se drži kultni status, četudi je prenekatera stvaritev iz njegovega opusa sprva obveljala za neuspešno – z izjemo filmov Halloween (Noč čarovnic) iz leta 1978, Escape from New York iz leta 1981 in Starman, ki je premiero doživel tri leta kasneje.
Med komercialno neuspešne in med kritiki nepožegnane, vendar dandanes kultne stvaritve pa spadajo: v 70. letih prejšnjega stoletja posneta Dark Star in Assault on Precinct 13 ter nato še v naslednjem desetletju posneti The Fog, The Thing, Christine, Big Trouble in Little China, Prince of Darkness in They Live (Oni živijo).
Carpenter je velik del glasbe za svoje filme ustvaril v sodelovanju s svojim sovrstnikom Alanom Howarthom, ki je poleg tega zaslužen in večkrat nagrajen tako za glasbo kot tudi za zvočne učinke mnogih hollywoodskih uspešnic. Eno najpomembnejših Carpenterjevih preteklih sodelovanj pa je zagotovo z Enniom Morriconejem (1928–2020), s katerim sta ustvarila glasbo za prej omenjeni The Thing, čeprav filmar ni naveden kot soavtor glasbe.
Prva iz serije plošč Lost Themes je izšla leta 2015 pri newyorški založbi Sacred Bones, leto pozneje je sledila še Lost Themes II, najnovejša Lost Themes III: Alive After Death pa je izšla torej v začetku tega leta. Serija torej ne prinaša stvaritev iz preteklosti, ki ne bi našle svojega "domovanja" v katerem od Carpenterjevih filmov, kakor bi lahko napak sklepali iz naslova. Gre za vsakokrat svežo produkcijo, ustvarjeno zato, da izide v obliki dejanskega albuma, vendar ne glede na to ostaja izrazno zasidran v svoji siceršnji domeni. Vsi trije albumi tako prinašajo nekoliko temačne in kozmično skrivnostne skladbe, blagih himničnih razsežnosti, predvsem pa z izrazito dominantno linijo sintetizatorjev – ob občasni družbi razvlečenih kitarskih linij.
Vendar se Carpenter tudi v primeru serije Lost Themes ni zaprl sam v studio. Vse tri plošče je ustvaril z dvema mlajšima sodelavcema, s katerima ga vežejo sorodstvene oziroma širše družinske vezi. Prvi je kar njegov lastni sin Cody Carpenter (1984), drugi pa kitarist Daniel Davies, znan tudi kot član zasedbe Karma To Burn. Carpenter je pravzaprav Danielov boter, z njegovim očetom Davom Daviesom, nekoč članom slavne zasedbe The Kinks, pa je pred več kot dvema desetletjema ustvaril glasbo za svoj film Village Of The Damned.
V napovedi letošnjega albuma je Carpenter glede dela z mlajšima sodelavcema dejal: "Poznamo prednosti in slabosti drug drugega. Vemo, kako komunicirati brez besed, sam postopek je zdaj lažji, kot je bil na začetku. Dozoreli smo." Omenimo še, da je trojica leta 2017 posnela še osvežene različice Carpenterjeve filmske glasbe, ki so izšle pod naslovom Anthology: Movie Themes 1974–1998. In nemara je tudi ta skupni podvig prispeval k temu, da je letošnja izdaja v seriji Lost Themes od vseh treh še najbolj daje vtis glasbe za dejanski film.
Album umerjeno odpre naslovna skladba Alive After Death, v kateri sta še posebej mojstrsko spojena elektronika in Daviesova kitara. Skladba napove filmarjevemu kozmosu prikladno zloveščo atmosfero, ki prežema album, vendar se v drugi polovici steče v meander razvlečene sanjave kitare, ki pospremi že na prvo uho prepoznavno Carpenterjevo linijo sintetizatorjev, s katerimi se skladba tudi sklene. Za Alive After Death je nastal tudi aninimiran videospot.
Zares udarno zlovešče nastopi druga skladba na albumu, naslovljena Weeping Ghost. Gre za očitnejše spogledovanje s tršo rokovsko estetiko v družbi repetitivnih sintetizatorjev, ki spomni na Vortex, uvodno skladbo prvega albuma dotične serije. Sledi atmosferična in introspektivna Dripping Blood, tej pa prav tako umirjena in klasično carpentersko zveneča minimalistična elegija Dead Eyes.
Posebej velja izpostaviti še paranoično napeto Cemetery, ki jo v primerjavi s preostalimi skladbami zaznamuje večja bohotnost in dramatičnost. Izstopa pa tudi The Dead Walk, ki bi lahko bila s svojim udarnim štiričetrtinskim taktom v prvi polovici povsem pogodu tudi plesnim zanesenjakom.
Nekoliko pretirano oslajeno se začne poudarjeno klavirska Carpathian Darkness, ki pa nato s poudarjenim taktom in Daviesovo kitarsko pripovedjo poskrbi za soliden sklep plošče. Naveza Carpenter-Carpenter-Davies se tako skozi album ne omejuje zgolj na srhljive zvočne pripovedi, saj večkrat neobremenjeno odpluje v povsem blage in po nostalgiji dehteče zvočne sfere.
Omenimo še, da je naslov albuma Alive After Death nemara mišljen nekoliko šaljivo, če upoštevamo to, da so mediji Carpenterja že večkrat napak razglasili za mrtvega, nazadnje celo konec februarja letos. Leta 2018, ko je portal Rotten Tomatoes zapisal, da "bi na današnji dan slavil 70 let", se je odzval celo sam Carpenter z zapisom na Twitterju, da čeprav morda tako deluje, dejansko ni mrtev.
Tretji plošči iz serije se uspe precej bolje kot njenima predhodnicama poigravati z razrvanim pričakovanjem ali zlo slutnjo in v nasprotju z njima se ne zateka tako očitno v prebanalno himnično spevnost. Tokrat je tudi repeticija bolj vešče uporabljena za stopnjevanje napetosti, kitarske linije pa so presenetljivo gibko vtkane v sintetično bit Carpenterjeve glasbe. Zagotovo je eden izmed privlačnejših vidikov celotne serije Lost Themes sam imaginarij filmov Johna Carpenterja, ki ga prikliče glasba in tako postane izhodišče za intimne domišlijske izlete na katerih se porajajo lastne različice mračnjaško vznemirljivih podob. Predvsem pa gre za glasbene izdelke, ki so po meri poslušalcev, ki so že tako ali tako Carpenterjevi navdušenci.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje