Osma zbirka haikujev Josipa Ostija Panova piščal prinaša vso tisto občutljivost, prekipevajočo ljubezen do narave in življenja v vseh odtenkih in legah, ki jo je ta pesnik premogel in razdajal. Haiku kot strogo določena minimalistična oblika le redkim omogoča tako bogato izpovednost, čaščenje lepote, ljubezni in nostalgije, kot jo je zapisoval Osti.

Pesnik piše slavospeve cvetju, zvezdam, dežnim kapljam in pticam, barvam, zvokom, svetlobi in sencam. Besede se vsega dotikajo z veliko rahločutnostjo, s katero piše tudi o najintimnejših občutjih človeka, ki je ljubil, ki se je od ljubljenega bitja moral posloviti in se v samoti pripraviti na lastno smrt. "Ko si daleč / od mene, sem tudi jaz / daleč od sebe." "Objemam te kot / zrak – nevidno. In toplo / kot sončev žarek."

Zbirko Panova piščal sestavlja sedem sklopov. V vsakem je mogoče prepoznati značilno noto, poudarek in razpoloženje. Osti, ki se je pred vojno iz Sarajeva preselil v Slovenijo, je svoj vrt v Tomaju upesnil tako, da se zdi, kot da je od nekdaj njegov dom, ves njegov svet in varno zavetje. "Na nikogaršnji zemlji sanjam življenje in živim sanje."

Prvi sklop pesmi, ki ga uvaja haiku "Prebudila me je Panova piščal. In vse v mojem vrtu", je v celoti posvečen pomladi, prebujajočim se cveticam in brstečim popkom, iz katerih pesnikovo občutljivo uho sliši melodije in zvoke. Vse priča o prekipevajočem razpoloženju. Prevzet od prizorov, ki se mu ponujajo, izbira osupljive primerjave: "Sonce po dežju / v lestencih kostanja / prižge luč kapelj."

Glasba in poezija sta kot dvojčici. Ko pesnik v drugem sklopu omeni Sapfin glas in njeno liro, oznani njuno neločljivost. Ne preseneča, da so mu blizu Vivaldijevi Štirje letni časi, da meditira ob Haydnu in se z glasbo Albinonija umiva od znotraj. Tako kot posluša glasbo, prisluškuje vsem zvokom okoli sebe, ptičjemu petju, oglašanju čričkov, tiktakanju detla, celo črnemu boru, ki poje. Pesmi v zbirki Panova piščal sledijo štirim letnim časom, štirim obdobjem in mejnikom narave in človekovega življenja. V njih je čutiti starodaven zven neumrljive, čiste lirike.

Iz sveta barv, svetlobe in zvokov se v nadaljevanju lušči beseda grenkoslad. Nekateri so to ime dali roži, pesnik ljubezni. Zdi se, da svetloba pesmi postopno ugaša, da barve temnijo, tomajski vrt preraščajo koprive, robide in bršljan: "so črni dnevi / in bele noči ko je / Sibir v meni."

V pesnika se tihotapi zla slutnja. Ljubezen piše haikuje, a jih tudi briše. Toda tudi v bolečini ostajajo njegova čustva plemenita: "Školjka sem. Pesem / v meni je biser – lep / in hkrati boleč." Nastopi obdobje skrajne občutljivosti. Lastno ranljivost projicira v naravo. Zdi se mu, da z vsakim dejanjem, z vsakim korakom in posegom v naravo povzroča uničenje in bolečino travam, trti in drevju, a po nepotrebnem, kajti narava se sama celi in obnavlja. Le po spomladanski toči je upravičeno zdraviti ranjene rože na vrtu. Bolečina izgube, osamljenost in razmišljanje o lastni minljivosti ni slovesu se tematsko zgostijo v zadnjih sklopih zbirke: "že slišim veter, / ki igra na piščal iz moje kosti."

Književnik Josip Osti je kljub bogatemu opusu in številnim nagradam ostal skromen. Sebe je dojemal kot le enega v dolgi verigi pesnikov, ki ne bo prekinjena, dokler bodo na svetu nadarjene in občutljive duše. "Napisal sem / tisoč in en haiku. / Še več jih nisem." "Morda se pesmi, / ki jih nisem napisal / spomni drug pesnik."

Iz oddaje S knjižnega trga.