V Rusiji so bili vedno nekoliko zadržani do avstrijske operete. V njej niso našli tiste globine in subtilnosti, ki jim ju je v svojih veličastnih delih uspelo prikazati njihovim mojstrom klasične glasbe; še posebej romantikom. No, ne nepomembna je bila tudi vloga političnih zamer in paktiranj. Kakor koli že, skoraj 150 let po krstu Straussovega Netopirja so to priljubljeno opereto postavili tudi na repertoar Bolšoj teatra. Produkcija komaj 26-letnega Vasilija Barkhatova, ki je že režiral v Marijinskem gledališču, je morda nekoliko presenetljivo uspela prepričati občinstvo. Presenetljivo zato, kajti še pred nekaj leti bi bila postavitev Netopirja v Bolšoj teatru nekaj nezaslišanega. Ljudje so se nad operetnim žanrom odkrito zgražali in ga imenovali vulgarnega.
Čistost in svežina operetne glasbe
Pred premiero je Bolšojev glasbeni direktor Leonid Desjatnikov poskušal vnaprej 'opravičiti' odprtje vrat Johannu Straussu mlajšemu. "Čistost in svežina operetne glasbe sta me prevzeli. Pravzaprav smo še vedno v obdobju velikega zmagoslavja Netopirja, ki se je začelo pred približno 15 leti. Od takratnega preporoda je Netopir stalnica repertoarjev vodilnih opernih hiš in tudi Bolšoj teater ga je zdaj vključil v svojega. Gre predvsem za to, da s svojim repertoarjem predstavimo kontekst, v katerem se je razvijala opera. Zato tudi želimo izpostaviti Straussove vezi s tako imenovano konverzacijsko opero, v katero prištevamo Mozartovo Čarobno piščal in Beethovnovega Fidelia." Tako je Destjanikov razblinil morebitno tezo o vulgarizaciji Bolšoja, še preden so jo morebitni kritiki utegnili zapisati.
Ladja za križarjenje z imenom Johann Strauss
Mladi režiser Vasilij Barhatov je zgodbo posodobil in dogajanje postavil na razkošno jahto za križarjenje. O svojem konceptu je povedal: "Z zgodbo sem želel izpostaviti strasti sodobnega človeka. Izvirne like sem hotel zbrati na zaprtem kraju, iz katerega se ne morejo 'izvleči', zaradi česar se preprosto morajo srečevati s celotno družino in s težavami, ki jih ta srečanja povzročajo. Ladja je nekakšno nevtralno ozemlje, ki ne pripada nikomur, le širnemu morju. Gre za neke vrste majhno državo - križarko Johann Strauss."
Tudi Richard Strauss 'vdira' v Rusijo
Zanimivo je, da Bolšoj teater ni edino znamenito rusko gledališče, ki je letos avstrijskemu opernemu repertoarju namenilo 'sumljivo' veliko pozornosti. Sanktpeterburško Marijinsko gledališče je tako tudi v tej sezoni kot prvo rusko gledališče na oder 'pripustilo' opero Richarda Straussa Ženska brez sence. Gre za opero na libreto Huga von Hofmannsthala, ki je odličen primerek simbolizma v literaturi dunajskega fin-de-siecla. S to opero je Marijinsko gledališče tudi gostovalo v Bolšoj teatru; natančneje v Novem Bolšoj teatru, saj starega še vedno obnavljajo.