Gre za le eno od petih knjižnih novosti Cankarjeve založbe.

Predstavitev petih svežih knjig je bil pravzaprav še lanski dolg založbe. Izšle so decembra lani, zdaj pa so jih predstavili javnosti. Poleg Jeričeve knjige so to še roman Jurij Kobal gre jutri domov Manke Kremenšek Križman, pesniška zbirka Tuskulum Denisa Škofiča s spremno besedo Tanje Petrič, zbirka zgodb Radiografije Bineta Debeljaka in roman Tomás Nevinson Javierja Maríasa v prevodu Marjete Drobnič.

Pobuda za knjigo Statistika za začetnike je prišla od glavnega urednika založbe Aljoše Harlamova, ki se je v času pandemije, ko so nas z vseh strani oblegale statistike, enkrat interpretirane kot pokazatelji katastrofalne situacije, drugič napovedovalke boljšega stanja, premišljeval o tem, kaj nam številke zares povedo. Ob spraševanju o možnostih manipuliranja s statistiko se mu je porodila ideja, da bi bilo bralce koristno opremiti s priročnikom, ki bi jim predstavil marsikomu tuje statistične osnove. Obrnil se je na Slavka Jeriča, MMC-jevega novinarja, matematika in psihologa, ki ima številke v malem prstu. Obožuje jih od majhnih nog, že leta pa se z njimi ukvarja v podkastu Številke, deloma pa tudi SOS-odmev. To je bil začetek nastajanja knjige, ki je izpadla še boljše, kot si je sprva zamislil, pove Harlamov.

Jerič v njej statistiko bralcu približa s predstavitvijo nekaterih osnovnih pojmov in metod, vendar ne ostaja samo pri številkah, ampak skuša dokazati tisto, kar sam ves čas poudarja: da je za številkami vedno tudi neka zgodba. Sam prvo polovico knjige opisuje kot obvezni program, ki s preprostimi besedami razloži osnovne statistične pojme, drugo polovico pa kot prosti program. "Tam sem si vzel veliko prostora in s številkami pisal zgodbe, ki so se nas dotikale v zadnjih letih: od pandemije in podnebnih sprememb do kakovosti življenja, kjer ugotavljam, da je svet lepši, kot smo si pripravljeni priznati." Takšno zasnovo z ilustracijami dopolnjuje Ivan Mitrevski, za katerega Jerič pravi, da je odlično "prebral" njegova sporočila in z več kot 30 odličnimi ilustracijami nadgradil delo. "Je vrhunski ilustrator, ki se spozna na svoj posel, zato sem mu pustil povsem proste roke. Najbrž sem ga še najbolj moril s pismi, v katerih sem ga neučakano kot majhen otrok spraševal, kdaj bo ustvaril naslednjo ilustracijo (smeh)," pravi.

Ljubezen do številk
Knjiga je deloma tudi avtobiografska. Avtor ne skriva, kako se je pri njem razvijala takšna naklonjenost do številk. "Pri načrtovanju knjige sem se zavedal, da mora vsebovati obvezne statistične opredelitve, a če bi ostal na tem mestu, bi bila to le črka (bolje rečeno številka) na papirju. Če ves čas govorim, da številke skupaj ustvarjajo harmonijo zgodb, je bila moja naloga, da to prikažem s praktičnimi primeri. Ker pa so številke ves čas res močno prisotne v mojem življenju, sem bralcu to želel prikazati tudi v zadnjem poglavju. Ja, številke vidim v službi, športu, kuharskih receptih, poeziji … In ravno zato se mi je zdelo prav, da izpovem svojo ljubezen do številk."

Kdor pozna Jeriča, ve, da so številke velik del njegovega življenja. Sam pravi, da opazuje svet skozi številska očala, ki mu prinaša novo dimenzijo razumevanja sveta. "Če ji znamo prisluhniti, nas zna presenetiti z zanimivimi zgodbami in spoznanji." Njegovi prvi spomini na številke so povezani z očetom. "Odraščal sem v časih, ko si je bilo nemogoče zamisliti udobje in lagodnost, ki ga prinaša klikanje in hitro pridobivanje podatkov. Oče je zbiral izide nogometnih tekem, njegovo pristno ljubezen do številk pa sem morda še bolj občutil ob zapisovanju temperatur na kuhinjski koledar, meril jih je trikrat dnevno, z lastno narejenimi epruvetami je tudi meril količino padavin. Bil je prototip ljubiteljskega vremenoslovca. Če bi še živel, bi bil najbrž presenečen, s koliko številkami bi se danes lahko igral," pove. To je že Jeričeva druga knjiga – leta 2021 je v Čisti desetki skozi prizmo številk osvetlil slovenske športne uspehe.

O kakovosti življenja v pozni starosti
Manka Kremenšek Križman je pod okriljem Cankarjeve založbe spisala že drugo knjigo. Gre za roman Jurij Kobal gre jutri domov, v njem pa se pisateljica ukvarja s temo, do katere po Harlamovih besedah čutimo odpor, četudi na neki način polnijo strani medijev. Z zgodbo o protagonistu, ki se nekega dne zbudi nepokreten v bolnišnici, je odprla premislek o evtanaziji. Vendar ne gre le za pripoved o nekom, ki zaradi fizične omejenosti ne vidi več smisla, da bi se oklepal življenja, ampak je to tudi, nasprotno, pripoved o pomenu spominov in človeški želji po ohranjanju življenja, tudi kadar je to polno obžalovanja. Okvir romana je zgodba avtoričinega očeta, pove pisateljica. V njej razmišlja o kakovosti življenja v starosti in o evtanaziji kot znaku civiliziranosti družbe prek zgodbe o upokojenem profesorju, ki je nenadoma v bolnišnici ostal le še s svojimi spomini na očeta, na zadnjo ljubezen in družinsko skrivnost.

Pesniška zbirka o iskanju
Edino pesniško zbirko v predstavljeni peterici podpisuje Denis Škofič. Tuskulum je tretja pesniška zbirka tega uveljavljenega pesnika svoje generacije. Kot pravi Harlamov, je zbirka neke vrste zaokrožitev trilogije pesnikovega avtorskega videnja sveta. Tuskulum pomeni zavetje. Obstaja veliko zavetij, vendar lirski subjekt vedno nekako pade iz njega, pravi Škofič. "To je zbirka iskanja. Poskuša biti nadčasna," dodaja. Z njo je želel pokazati, kako ljudje ustvarjamo konstrukt družbe, želi pokazati, kaj človek je. Ob tem črpa iz antične in krščanske literature, pa tudi ljudskih pripovedk in vaških mitov.

Pod pisateljevim rentgenom
Izšel je tudi prvenec Bineta Debeljaka Radiografije, pri kateri pride po besedah urednika Andreja Blatnika do izraza tisto, na kar se zadnje čase pri knjigah pogosto pozablja – in sicer to, kako knjiga govori. Avtorja je pri pisanju zanimalo prav to, kako lahko jezik kot tak ustvarja. Gre za kratke zgodbe o samostojnih likih, ki pa so nastajale z mislijo, da so povezane v celoto.

Debeljaka namreč vedno zanima širši kontekst, v katerega umešča črke in besede. Naslov zbirke aludira na rentgen, ki nam pokaže zvine, zlome in anomalije. Nekaj podobnega počne torej tudi pisatelj, ko opazuje in ubeseduje svoje like in dogodke.

Zadnji roman Javierja Maríasa
Zadnje delo je prevodno, in sicer gre za zadnji roman Javierja Maríasa z naslovom Tomás Nevinson, ki je izšel v prevodu Marjete Drobnič. Prevajalka avtorja dobro pozna, prvič se je z njegovim pisanjem srečala že, ko je prevajala roman Tako belo srce. Marías je v Cankarjevi založbi že udomačen avtor, pravijo, saj so ga prevajali tako rekoč ob vsaki novi izdaji. Blatnik ga opisuje kot velikega modernega klasika našega časa. Zares je izjemen avtor z zelo izvirnim načinom pripovedovanja, pravi Drobnič. Teme, ki niso lahke, zna narediti komunikativne, s tem pa bralca spodbuditi, da o njih razmišlja, doda. Tokat zgodba sledi tajnemu agentu, ki po dolgem mirovanju dobi nalogo, da med tremi ženskami ugotovi, katera je pritajena teroristka, ob tem pa odpira premislek tako o krutosti terorističnih organizacij kot neetičnem delovanju oblasti, pa tudi o posameznikovih etičnih dilemah.