Italijanski znanstveniki so ponovno izkopali Caravaggieve posmrtne ostanke v upanju, da najdejo kakšno novo podrobnost o vzroku mojstrove smrti. Ostanki so bili hranjeni v kostnici v italijanskem kraju Porto Ercole, kjer je slikar tudi umrl. Odpeljali so jih na bolonjsko univerzo, kjer jih bodo primerjali z ostanki Caravaggievih sodobnikov.

Po opravljenih raziskavah bodo 24. januarja Caravaggieve posmrtne ostanke postavili tudi na ogled javnosti v rimski Galeriji Borghese, nato pa jih prenesli na drugo mesto, ki ga še niso razkrili, poroča BBC.

Caravaggievi zadnji dnevi
Caravaggio (1571 ali 1573-1610), ki je nedvomno osrednja slikarska osebnost italijanskega zgodnjega baroka, je umrl na poti, ko se je vračal v Rim. Iz tega je zbežal zaradi umora, ki ga je temperamenti možakar zagrešil v enem izmed številnih pretepov. Po posredovanju veljakov, ki so znali ceniti Caravaggievo likovno nadarjenost, je papež umetnika pomilostil, zato se je ta po letih potepanja po Malti, v Sirakuzah in Messini preko Neaplja napotil nazaj v večno mesto. A ob prihodu v Porto Escole so ga ponovno aretirali. Aretaciji je sicer sledil izpust, vendar prepozno. Ladja z njegovimi deli in premoženjem je že odplula proti Rimu, v katerega pa umetnik ni več stopil. Prehitela ga je smrt, katere okoliščine pojasnjuje več teorij.

Katera od teh je prava, bo skušal ugotoviti antropolog Georgio Grupponi, ki je sodeloval že pri rekonstrukciji obraza Danteja Alighierija, predstavljenega pred dvema letoma.
Čeprav nekako splošno velja, da je Caravaggio umrl zaradi bolezni, obstaja tudi domneva, da je bil umorjen zaradi verskih razlogov. Nekateri pravijo, da je zbolel za malarijo in da se je osamljen zgrudil sredi obale, spet drugi pa namigujejo, da je umrl v bolnišnici zaradi tifusa.

Mojster chiaro-scura
V zgodovino likovne umetnosti se je Caravaggio zapisal z mojstrsko uporabo chiaro-scura, skrajnim naturalizmom in smislom za baroku tako ljubo dramatičnost. Ko je umetnik stopil na likovno prizorišče v času, ko je bila umetnost protireformacije po prehodu renesanse v manierizem nujno potrebna reforme, so bile sodbe o Caravaggievem slikarstvu različna. Za nekatere sta bila njegov naturalizem in vztrajanje pri 'slikanju iz življenja' preprosto preveč neposredna, večina pa ga je vendarle pozdravljala kot rešitelja umetnosti.

Iz pretepa v pretep
A za velikim slikarskim talentom se je skrivalo nič manj zanimivo zasebno življenje človeka, ki ga viri opisujejo kot neprivlačnega majhnega možakarja, ki je rad ponočeval, iskal pretep in se zato nemalokrat znašel v zaporu. Očitno je bil bahač, ki se je naokoli potikal z mečem na eni strani in s služabnikom na drugi ter postopal z ene dvorne zabave na drugo, vedno pripravljen na pretep. S približno temi besedami ga opisuje neki vir iz leta 1604. Dve leti za nastankom tega zapisa se je Caravaggio znašel v prepiru, ki se je končal z smrtjo njegovega nasprotnika. Primoran je bil zapustiti Rim, ki ga nikoli ni več videl.