Če bi uporabili 'klasično' protisemitsko dikcijo, bi lahko rekli, da se je Oskar Schindler do vloge vélikega tovarnarja dokopal na klasičen judovski način. S 'pritlehnimi' metodami namreč. Ko je Oskar Schindler leta 1939 prevzel skoraj propadlo tovarno emajla, se je s pomočjo poljskega Juda Itzaka Sterna lotil trgovanja na črno in obogatel. Na začetku majhna tovarna v kraju Zablowice v bližini Krakova je hitro rastla. Po treh mesecih je v njej delalo 250 ljudi, med njimi je bilo 7 Judov. Že čez tri leta je bila to velika tovarna emajla in streliva, v njej pa je delalo 370 Judov iz krakovskega geta. Nadaljevanje o Oskarju Schindlerju, rešitelju Judov, poznamo vsaj iz filma Schindlerjev seznam. In ta tovarna, s pomočjo katere je Schindler, ko jo je uspel registrirati kot tovarno vojaško pomembnih izdelkov, reševal Jude, bo zdaj postala muzej oziroma eden izmed objektov muzeja za zgodovino Krakova.
Konec velike sreče po odhodu iz tovarne
Muzej pa je seveda nekaj prostora namenil tudi Oskarju Schindlerju, ki je v Krakovu - skoraj nekoliko protislovno - užival najbolj uspešno obdobje svojega poslovnega življenja, obenem pa je bil to tudi čas, ko je svoje življenje kot rešitelj Judov zavestno postavil na kocko. V mirnem povojnem obdobju mu je šlo precej slabše. Nekaj časa je v Argentini gojil nutrije, kasneje je bil trgovski potnik. Ko se je vrnil v Nemčijo, je moral živeti celo v enosobnem stanovanju. Vendar pa ga Judje niso pozabili. Če so mu ob koncu vojne lahko podarili le skromen zlat prstan, so mu zdaj ponudili prebivališče. Zadnja leta svojega življenja je tako Schindler preživljal tako, da je po pol leta živel kot gost enega izmed Judov, ki jih je rešil, v Jeruzalemu.