Tako glede vlog v predstavah Čas za veselje in Radost pravi Klara Kuk.

Mlada igralka je z MGL-jem začela sodelovati že med študijem, prvo priložnost v profesionalnem gledališču je dobila v tretjem letniku študija, ko jo je v Mestno gledališče ljubljansko povabila direktorica Barbara Hieng Samobor, odrski debi pa je doživela z vlogo Rosie v predstavi Kar vem, da je res (režija: Luka Martin Škof). Pred tremi leti je na AGFRT-ju diplomirala z vlogo Blance v predstavi Mislila sem, da bo konec sveta drugačen (režija Dorian Šilec Petek), letos pa dokončala še magistrski študij z avtorsko produkcijo I DO.

Več v pogovoru, vabljeni k branju.

Z letošnjo sezono ste, potem ko ste uspešno zaključili magisterij na AGRFT-ju, postali polnopravna članica MGL-ja, s katerim ste sicer začeli sodelovati že v času študija igre. Kako se je začelo sodelovanje?
V začetku tretjega letnika akademije me je Barbara Hieng Samobor povabila k projektu v Mestno gledališče ljubljansko. Ponudila mi je vlogo Rosie v predstavi Vse, kar vem, da je res (režija: Luka Martin Škof). Vloga je bila precej velika, zato sem čutila veliko odgovornost, zavedala sem se lepe priložnosti, ki sem jo dobila in bila tako hkrati tudi malo prestrašena. Sem pa Imela to srečo, da so me soigralci zelo toplo sprejeli, počutila sem se dobrodošlo, čeprav sem bila k projektu povabljena kot mlada neizkušena študentka igre, so mi zaupali in mi dali občutek, da verjamejo vame. To je lastnost, ki dela ta ansambel tako lep, odprtost in razumevanje do mladih. Moja prva izkušnja v profesionalnem gledališču je bila torej zelo pozitivna, veliko sem se naučila, dala mi je nekakšen zagon in samozavest za vnaprejšnje delo.

Tako vabilo pomeni priznanje. V letniku vas je bilo okoli 10, kakšen je bil odziv med sošolci, je zaradi tega nastalo kakšno trenje?
Naš prostor je res zelo majhen in imaš lahko hitro občutek, da priložnosti ni veliko, ampak mislim, da se je za naš letnik, za moje sošolce in zame izteklo oz. se še izteka precej dobro. Mislim, da smo v tretjem in četrtem letniku vsi dobili priložnost dela zunaj akademije. Tako da nisem bila v tem nič posebnega. Jaz sem dobila priložnost tukaj, sošolec tam … Sicer pa smo se med sabo podpirali in bili spodbudni. Zdi se mi, da je v začetku veliko odvisno od sreče in ne tako zelo veliko od talenta.

Za vami je zdaj pet let igranja. Kaj je bilo tisto, kar ste opazili, da je razlika med študijem in prakso?
Predvsem je razlika, da na akademiji delaš s svojo generacijo, v instituciji pa ne. Posledično so na akademiji odnosi med nami, študenti, sošolci, bolj osebni, hitreje smo se lahko užalili, prizadeli … Skupaj in drug od drugega smo se učili, skupaj smo odkrivali, spoznavali, skupaj smo preživeli vsak dan (cel dan). V tem je bilo veliko pozitivnega, včasih, pa je kdo lahko morda zaradi primerjanja čutil tudi nekakšen pritisk, negotovost …

Velika razlika je tudi v tem, da je akademijski proces izdelovanja produkcije, študijski proces, ki naj ne bi bil nujno ciljno usmerjen. Medtem, ko je v instituciji pogosto večji poudarek na izdelku.

Na akademiji sem se imela sicer dobro, moja mentorja sta bila Jernej Lorenci in v začetku Jernej Šugman, nato pa Branko Jordan. Naš letnik je bil precej velik, nas igralcev 11 in ena režiserka, zato smo v tretjem in četrtem letniku dobili zunanje režiserje, ki so delali z delom razreda. Zaradi tega sem imela v tretjem letniku priložnost delati z Draganom Živadinovom, pozneje z Mirjano Medojević in Dorianom Šilcem Petkom, ki imajo vsi zelo različne poetike.

Od kod pa sploh želja po igranju?
Naivno željo sem čutila že od majhnega, rada sem nastopala, s starejšo sestro sva prirejali predstave in se igrali “gledališče”. Ona je “režirala” predstave, odločala je, kaj bova uprizarjali, kaj bom počela … Najpogosteje sva predstave prirejali pri babici in dedku, kjer sva povabili tudi sosede, predstave so bile večinoma improvizirane in so lahko trajale zelo, zelo dolgo (smeh).

V osnovni in srednji šoli sem, kar se nastopanja tiče, postala precej sramežljiva in sem željo po igri opustila, imela sem polno idej, da bi šla študirati antropologijo, biologijo, psihologijo … Mnogo želja, a nobena se mi ni zdela res prava. Nekje globoko v sebi sem si še zmeraj želela študirati igro.

Ker si najprej nisem upala iti na akademijo, sem si po gimnaziji vzela eno leto premora s ciljem, da bom potovala po svetu in se opogumila za sprejemne izpite. A že takoj na začetku svojega prostega leta sem dobila vlogo na filmu Obvoznica, z režiserjem Urbanom Pekletom, in tako sem prosto leto, namenjeno potovanju, potem namenila vajam za ta film in s tem sem se tudi pripravljala na sprejemne izpite.

Na koncu pa mi je vendarle uspelo iti še na potovanje. Rekla sem si, če bom lahko en mesec sama nekje potovala, potem si bom tudi upala iti na sprejemni izpit. In tako sem šla za en mesec sama na potovanje na Tajsko.

V predstavi Radost igrate starejšo sestro Mašo, ki opusti študij in dela tri službe, da vzdržuje mlajšo sestro Lucijo in mamo, pri tem pa popolnoma pozabi na svoje sanje. Kako si se lotila študija vloge?
Vloge, ki sem jih doslej odigrala v Mestnem gledališču ljubljanskem, so bile precej raznolike. 12 vlog v 4 letih je bilo zelo različnih, različni pristopi, različni režiserji. Tudi v najnovejših predstavah Čas za veselje in Radost imam popolnoma različni vlogi in čisto različna principa dela. Pri Maši sem ob prvem branju mislila, da bo proces zelo enostaven, potem pa se je izkazalo, da mi je bila vloga v precejšen izziv.

Vedno mi je težje govoriti samo o svoji vlogi, vedno je lažje govoriti o vlogi preko odnosa s soigralci in skozi situacije. Ena najbolj oprijemljivih točk je bila, da sem izhajala iz odnosa s sestro, ki jo igra Diana Kolenc. Je bila pa res posebna izkušnja igrati starejšo sestro, saj sem v življenju mlajša sestra. Starejši otrok ima več odgovornosti, je na neki način tudi soodgovoren za mlajšega. Ko sem razmišljala, kako bi igrala starejšo sestro sem tudi velikokrat pomislila na svojo sestro in najin odnos.

Drama ponuja pronicljiv vpogled v današnjo bivanjsko tematiko s težko potjo do stanovanj in iskanjem smisla življenja, hkrati pa odstira brezčasno hrepenenje po ljubezni, po pripadnosti.
V predstavi obravnavamo veliko različnih tem, tako kot je v življenju, vzporedno se dogaja veliko. Veliko smo se pogovarjali predvsem o domu. Današnje življenje je precej negotovo, imeti nekaj, kar lahko poimenuješ kot svoj dom, ni tako samoumevno. Veliko ljudi živi v najemu, v negotovih bivanjskih situacijah. Najemnine so vedno večje, stanovanj za oddajo, predvsem v Ljubljani, je malo. Ni več tako samoumevno, da lahko nekemu prostoru rečeš, to je pa moj dom. V predstavi ne gre tudi toliko za stanovanjsko problematiko, kot za odnose, kje lahko jaz najdem svoje sidrišče, svoj dom. Najdemo ga lahko tudi v ljudeh, ki morda celo niso lastna družina.

Zanimivo je tudi, kako so se skupaj znašle različne generacije in stkale prijateljstvo in zavetje v hiši upokojene frizerke. Dandanes je veliko mladih negotovih glede osnovnih eksistencialnih stvari, veliko več kot generacije pred nami. Za starejše generacije je veljalo sosledje – "Aha, dobil sem službo, stalno službo, torej si bom čez nekaj let lahko kupil svoj dom, svojo hišo oz. stanovanje, si ustvaril družino." Zdaj je že dobiti stalno zaposlitev zelo težko, veliko ljudi dela prekarno zelo dolgo, tudi vse življenje. Tudi tisti, ki dobijo stalno zaposlitev, pa imajo zelo majhno možnost, da si bodo lahko kupili svoje stanovanje, že najemnine so tako visoke, kaj šele, da bi dobili kredit. Zdi se mi, da ima veliko mladih občutek neke nesigurnosti, ne moreš predvideti, kaj se ti bo zgodilo naprej v življenju, ne veš, katero službo boš imel čez eno leto, ne veš, kje boš lahko živel, ali te bodo vrgli ven iz stanovanja … Ta negotovost in občutek brezizhodnosti močno vplivata na človeka.

Lahko bi rekla, da so to tudi teme, s katerimi se obada moja vloga Maše, ki ne živi svojega življenja, ampak zgolj izpolnjuje naloge, ki si jih je zadala oziroma ki ji jih nalaga življenje. Mašina sestra Julija ima drugačno perspektivo: ždi na kavču in ne hodi ven, v bistvu je apatična, ustvari si neko svoje mikrookolje, v katerem se ona počuti dobro. V tem stanovanju končno zaživi, ampak hkrati zavrača vso odgovornost in naloge, povezane z zunanjim svetom, ki naj bi jih odrasel človek upravljal.

Tudi vloga v Času za veselje je zelo fizična, čeprav je predstava popolnoma drugačna.
Čas za veselje je bil eden mojih ljubših študijev, prvič sem delala z Anjo Sušo, ki me je naravnost očarala. Ima veliko zaupanje v igralce in jim posledično nalaga veliko odgovornosti, kar igralca navdaja z občutkom svobode in veliko možnosti za lasten izraz. Študija smo se lotevali na manj običajen način, k delu smo pristopali v začetku predvsem gibalno. Imeli smo odličnega koreografa, Damjana Kecojevića, ki nas je vodil skozi odkrivanje teh naših "non-player characters" (NPC) iz računalniških iger.

Ugotavljali smo, kako, na kakšen način bi se morali gibati kot v igrici, pri čemer nam je zelo pomagal tudi kolega iz igralske ekipe, Gal Oblak, ki je velik poznavalec gamerske kulture. Ni nas zanimala psihologija, temveč gibanje in potenciali za izraz, ki se skrivajo v posameznih segmentih (replikah). Tako nič ni zares vzročno posledično, z besedami se le poigravamo. Iz nelogičnih odzivov in kretenj se gradi nekakšna interna logika posameznih likov in celotne odrske uprizoritve.

Predstava je lahko telesno naporna, ves čas smo namreč v ponavljajočem se gibanju. Na začetku študija za predstavo sem imela zaradi tega gibanja, občutek omejenosti, ukleščenosti, potem pa sem odkrila veliko svobodo. Tudi v okorelem gibu lahko najdeš svoje gibanje, svojo izraznost.

Omenili ste sodelovanje z Živadinovim, nastopate tudi v Mini Teatru. Kako gledate na institucionalno in kako na neinstitucionalno gledališče?
Doslej sem veliko več delala v institucijonalih kot v neinstitucionalnih gledališčih, tako da imam tam manj izkušenj, so pa zame vse dragocene. Menim, da sta institucija in neinstitucionalno gledališče globoko povezana in žalostno je, da slednje v našem prostoru skoraj izginja ter je finančno nedohranjeno. Offscena je tista, ki večinoma vzpostavlja trende, ki se nato preselijo v institucije.

V kolikšni meri nosite like domov?
(smeh) To je ena stvar, ki bi si jo zelo želela za prihodnost: da bi se naučila odklopiti, da bi našla mir v sebi, ko sem doma. Tega za enkrat še ne znam najti, veliko nosim domov, stalno razmišljam o svojem delu. Res je, da ga imam zelo rada, tako da mogoče zato, ne bi pa rekla, da se obremenjujem, ampak res je, da zelo veliko razmišljam, kako bi lahko kaj izboljšala, kaj moram še narediti …

Težko mi je počivati, težko sem mirna, ker se moja glava zelo težko izklopi, kar pa je nepošteno za vse, ki so okrog mene doma. Po drugi strani pa se mi zdi, da je naš poklic tak, kjer veliko dela opraviš doma, potrebno pa je bolje odmeriti čas, ki ga lahko porabiš za delo, in čas, ko je treba izklopiti.

Glede tega, koliko nesem domov tudi čustvene prtljage: če je predstava čustveno naporna, seveda nekaj časa traja, da se umiri adrenalin, mogoče težje zaspim. Da bi pa imela občutek, da me domov zasledujejo čustva iz predstave, pa ne.

Sodelovali se tudi pri več filmih, kjer je dinamika dela drugačna od gledališča, kjer je vsaka predstava svoj "film".
Ravno to je čar gledališča, ta živost. V resnici ni nobena predstava, niti ponovitev predstave enaka, zato mislim, da ti skoraj ne more postati dolgčas, vsak dan je nov dan, prideš z nekim drugim razpoloženjem, občutjem, enako velja za tvoje kolege. Zato se mi zdi, da nobena predstava ni ista, nikoli in tudi ne more biti.

V začetku letošnjega leta sem snemala film Vse, kar je narobe s tabo v režiji Urše Menart. Del snemanja se je odvijal na severu Nemčije v priobalnem mestu, tam smo večinoma snemali zunaj, na mrazu, ampak je bilo kljub vremenu res čudovito snemanje. Izkušnja je bila zame posebna tudi zato, ker sem imela prvič tako veliko vlogo v filmu in sem imela priložnost izkusiti, kako je, ko vsak dan snemaš okrog 10 ur. Nimaš pretirano veliko časa razmišljati, lahko sem le izklopila glavo in se samo igrala. Lansko leto pa je prišel na platno film Vzornik, kjer sem tudi delala z Nejcem Gazvodo, v filmu sem imela manjšo vlogo, zato je izkušnja malo drugačna, ampak nič manj vredna. Rada imam tako gledališče kot film, tako da ne bi niti mogla reči, kaj mi je ljubše. Seveda imam več izkušenj v gledališču, tako da sem tam, za enkrat, bolj suverena.