Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v slovenski družini v Trstu, še v času v Avstro-Ogrske in leto pred začetkom prve svetovne vojne. Sedemleten je bil priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu leta 1920, kar je popisal v delu Grmada v pristanu in v romanu Trg Oberdan. Njegovo mladost sta zaznamovala odvzem maternega jezika in življenje v večetničnem okolju, bil pa je tudi priča rasti nacionalistične in fašistične ideologije v Italiji.

V medvojnem obdobju je v Trstu sodeloval s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in leta 1941 poslan v Libijo, od koder je bil kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru.

Po kapitulaciji Italije se je leta 1943 vrnil v Trst in se pridružil osvobodilni fronti, januarja 1944 pa so ga prijeli domobranci in ga predali nemškim oblastem. Konec februarja so ga poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Pozneje so ga prestavili še v druga taborišča, nazadnje v Bergen-Belsen, ki so ga aprila 1945 osvobodili.

Svoje taboriščne izkušnje je Pahor med drugim strnil v romanu Nekropola (1967), ki je bil leta 1990 preveden v francoščino, nato pa še v številne druge jezike. Prav ta roman mu je prinesel svetovno prepoznavnost. Tudi sicer so njegova dela priznana prek meja in velja za enega najbolje prodajanih slovenskih avtorjev v tujini.

Leta 1952 se je Pahor poročil z Radoslavo Premrl, sestro slovenskega narodnega heroja Janka Premrla - Vojka, ki je umrla leta 2009. Spomine na njuno več kot pol stoletja dolgo skupno življenje je strnil v delu Knjiga o Radi.

Leta 1966 je skupaj s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije. V Jugoslaviji je odmeval intervju, objavljen v posebni izdaji revije, brošuri Edvard Kocbek: pričevalec našega časa. V pogovoru s Pahorjem in Alojzom Rebulo je Kocbek obsodil zunajsodni poboj 11.000 slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji.

Aprila so ob odkritju njegovega spomenika v ljubljanskem parku Tivoli, postavljenem v bližino spomenika Kocbeku, pri Mladinski knjigi priredili simpozij v čast reviji Zaliv, ob pisateljevem 104. rojstnem dnevu pa izdali zbornik prispevkov s srečanja.

Pahor, tudi zaprisežen borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur, je vselej poudarjal, da je nacionalna zavest nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu.

Za svoja literarna dela je prejel vrsto nagrad in časti, med njimi Prešernovo nagrado (1992), srebrni častni znak RS (2000) in francoski red legije časti (2007). Ob 102. rojstnem dnevu je prejel častni naziv kulturni ambasador Republike Slovenije.

V preteklih letih se je Pahor rad gibal med mladimi. Leta 2015 je založba italijanska založba Nuovadimensione izdala knjižico Quello che ho da dirvi (Kar vam imam povedati). Gre za dialog med Pahorjem in skoraj 90 let mlajšimi dijaki. Kot je takrat povedala literarna zgodovinarka Tatjana Rojc, so osrednje teme dela identiteta, jezik, pisanje, literatura, življenje, vojna, duša in ženski svet. Pobudnik dialoga je bil furlanski intelektualec Angelo Floramo.

Knjiga se začenja z vprašanjem, ali se Pahor počuti Slovenca ali Italijana, na kar pisatelj nesporno odgovori, da Slovenca. Njegov odgovor se nato razširi na temo narodnosti in državljanstva, kot je večkrat poudaril, dva popolnoma različna pojma.

Dijake so ob srečanju z njim zanimale različne stvari. Dijakinja višje srednje šole Magrini-Marchetti iz Humina v Furlaniji Mila Feregotto (18) je ob pisateljevih razmišljanjih o pomenu narodne zavesti in identitete ugotavljala, da identiteta ni stvar genetike, temveč kulture, nekaj globljega in pomembnejšega.

Kot je še povzela Tatjana Rojc, se delo dotika tudi narodnega genocida primorskih Slovencev v obdobju fašizma, ki se za Pahorja začenja s požigom Narodnega doma, osrednja tema pa je zgodovina 20. stoletja, ki jo Pahor dijakom osvetljuje skozi prizmo svoje osebne izkušnje ter izkušnje primorskih Slovencev.

Pahor je dal mladim misliti. Dijakinji z že omenjene šole Sofii Baldini (18) se je ob Pahorjevih spominih na obdobje fašizma ter njegovo bivanje v več koncentracijskih taboriščih porodilo vprašanje, ali je boj človeka proti človeku resnično nemogoče izkoreniniti. Zanimivo pa je bilo vprašanje dijaka Mattea Cucchiara (18), ali tudi v sodobni družbi zaznava kakšno obliko totalitarizma, ki izhaja iz fašizma in nacizma in ali se je mogoče izogniti temu, da zapadeš v past totalitarizma.

Pahor v pismu dijakom na koncu priporoča politično dejavnost, ki pa naj bo utemeljena na znanju, na poglabljanju in študiju zgodovine, prava in diplomacije, zato da bo svet lahko doživel pravo spremembo.