Graščak se je zamislil.
“Je bilo kaj pošte?”
Kmet Trost je skomignil.
“V redu,” je dejal graščak. “Hvala.”
Jutranje meglice so se trgale po krošnjah smrek, sonce je že šibko sililo skozi oblake na obzorju hribov. V modrikasti senci dreves je kmet Trost zrl v graščaka, ki je hodil ob svojem konju peš, zdaj pa šaril po usnjeni torbi, viseči konju s strani. Izvlekel je velik kamen in ga pokazal kmetu.
“To je apnenec.”
Kmet Trost je prikimal.
“Vse tod naokrog je bilo nekoč morje,” je nadaljeval graščak. “Zdajle hodiva tako rekoč po morskem dnu.”
“Vaša gnada …”
“Torej, jaz hodim, ti pa jezdiš.”
“Vaša gnada …”
Graščak se je ustavil in se zastrmel v gozd.
“Če morja ne bi bilo, bi bilo povsod več jantarja. Si že videl kdaj jantar, Trost?”
“Vaša gnada, kmalu za tem, ko ste odšli, je začela vpiti. Nikogar drugega ni bilo, pa je dekla odjezdila v Litijo po zdravnika.”
“Po Šturma? Nič čudnega, da je mrtva,” je rekel graščak.
“Hudo je trpela. Doktor Šturm ji je lajšal bolečine.”
Graščak je naredil hmpf, prijel konja za vrv in se namenil naprej.
“Vaša gnada … kaj naj jim sporočim?”
“Reci jim, da pridem. Dajte jo v klet, čim bolj na hladno.”
Kmet Trost je prikimal in obrnil konja.
“Moje iskreno sožalje, baron,” je rekel in spodbodel žival.
“Pa s soljo jo natrite!” je za njim zaklical graščak, ki je nato nadaljeval svojo pot in premleval, kako globoke morajo biti jame pod njim, da so lahko vsrkale kar celotno morje. Nekaj mu ni šlo v račun, vendar ni vedel, kaj.

Sonce je vstalo in srkalo roso z bilk in listja. Ptiči so peli. Njihovo petje se mu je zdelo zamolklo, kot da bi prihajalo iz votlih debel dreves. Kdo mu bo zdaj pregledoval latinščino? Pa ravno, ko je bil z rečjo že skoraj pri koncu. S poti je brcnil kamen in prisluškoval odmevom trkanja. Anglež Newton je v svojem delu opisal silo privlačnosti velike teže. Tudi o tem mu je pisal astronom. Če je bilo torej pod njim ogromno morje, ki je prav tako plimovalo … Je morda to vleklo vodo ven na polje?

Vedel je, da je bila zemlja, po kateri je hodil, prepredena z rovi. Tistemu, ki je hodil po njej, se je zdela trdna in neomajna, v resnici pa je bila preperela in prhka, kot zamašek iz plute, ploveč na gladini. Ozrl se je navzgor. Bleda luna je med krošnjami odstopala prostor soncu. Kmalu se bo raztopila v modrini neba. Prijelo ga je, da bi se z žvižganjem prikupil ptičem, pa se mu ni zdelo prav. In kdo bo zdaj držal skupaj grad? Otroke bo imel podivjane, dekle in hlapci bodo vsevprek tešili svojo razuzdanost kot živina, stroški se mu bodo kopičili, ko ga bodo mojstri prinašali okrog. Da bi tičal doma in spremljal račune? Nikakor! Janeza Vajkarda Bog ni ustvaril zato, da bi čepel doma za pečjo.

Sila privlačnosti velike teže. Da je uspelo Angležu v račun spraviti padec kamna s pečine in nujo vode, da se zliva navzdol, se mu je zdelo kot čarovnija. Tudi nevednost mora imeti veliko težo. Kaj drugega bi sicer njega tako vleklo v te jame, ki so zevale sredi prsti kot okna zažganih in porušenih hiš, zaraščenih z mahom? Spreletel ga je čuden občutek in premaknil se je na drugo stran konja, kjer je imela žival opasan njegov samokres. Odkar so Avstrijci pri Mohaču vzeli Ogrsko nazaj, so Turki iz obupa in zlobe spet v pičlih posadkah plenili globoko čez Vojno krajino.

“Pridi, Turek, da ti pokažem najnovejšo znanost,” je zamrmral v smer trepetajočih šopov praproti, držeč pripravo, ki jo je dobil v dar od Halleyja. Izmed zelenja je vzletel fazan, plahutajoč s perutmi, in ga spravil v gromek smeh.

“Ne fes, ne turban, samo en fazan,” si je glasno zapel, da bi pregnal bojazen, ob tem pa pomislil, da bi bila Ana ptiča vesela v kuhinji, nakar se mu je spet kot ledena kaplja za ovratnik v prsi prikradlo malodušje. Pomislil je na bitke, v katerih je bil, ki so jih zdaj potujoči pevci opevali kot veličastne borbe, sam pa jih je imel v spominu le kot puljenje in lajež zveri. Večnost narave je strmela na roj besnečih s prezirom, sprala kri s poljan z nevihto, s poletjem in zimo pa prežvečila meso in kosti. Kar niso raznesle živali, je razžrla trohnoba in kmalu za vsem tistim sopihanjem in norenjem ni ostalo niti slutnje.

Ta neugledna podpeška luknja sredi gozda, le lučaj od poti, kamor je skozi grmičevje privedel konja, bo preživela vso silo človeštva. Konja je privezal za sloki javor, šel s prsti čez vse vozle, otovoril bisago in se z mežikanjem v nebo poslovil od kraljestva sonca. Obdan z vlago in hladom je s kresilom vnel smolnat storž na palici in se ob migetanju senc na zmečkaninah skale spustil v globino.

Velika teža čiste teme. Slišal je pripovedke o škratih, o ribah z nogami, o vseh vrstah čarovnic in krvosesov, a se je v zavetju jame vedno počutil varnega. Samo da ni bilo nikjer ljudi, pa je bil takoj povsem pomirjen. Strmel je v mnoštvo oblik kapnikov, ki so se mimo njega sprehajali kot duše pokojnih, prisluškoval odmevom svojih korakov, zdaj pridušenim, kot da bi drsal po pesku, zdaj razsežnim, kot da bi brcal prazen sod. Vse hladneje je postajalo, toda vedel je, da se na neki točki mraz ustavi. Še ena skrivnost podzemlja. Kaj je grelo jamski zrak? Peklenski kotli? Vulkanska kri?

Astronom mu je pisal, da premore nočno nebo skrivnosti, ki presegajo človeka, ob branju njegovega opisa jezera, ki vsako leto ponikne pod zemljo, pa se zdaj ne preneha čuditi tudi, kadar mu pogled zdrsne na tla. Da je sicer ravno na lovu za nebesnimi telesi, ki bežijo iz dosega naših teleskopov, stran celo od sonca, preden se po urniku, ki se mu za zdaj še izmika, vračajo iz neznanih temin. Včasih si na svoji poti vzamejo desetletja. Da sta si torej sorodna v znanosti, ko spremljata pojave, ki izginejo, le da bi se vrnili, s svojim vračanjem pa pritrjujejo naravi vseh stvari.

Vse se vrti v krogih, si je mislil graščak, vse se spet začenja v svojih koncih, vse je ustvarjeno, da umira in poraja, sonce opeša in se spet razbeli, sneg pade in napoji v pomladi reke, človek se rodi in rojeva. Samo Ana Rozina je odšla za zmeraj. Jo bo tisti kup otrok nekoč vrednih? Bo kdo od njih znal njegovemu ušesu poustvariti njen smeh? Jezero izgine in že drugo leto stoji spet tam negibno, ona pa se iz spomina ne vrne nikdar več.

Graščak je pozabil na čas, bakle je v poslednjem trepetanju plamena metal v brezna in štel takt globini, plazil se je skozi rove in se tlačil med stiske sten, brodil po potočkih, ki so zažuboreli iz skale in spet izginili vanjo, se spuščal po raztrganih pobočjih, vonjal negibno zatohlost in ostrino nenadnega prepiha, silil naprej in navzdol, naprej in navzdol, in ni odnehal, dokler je še imel na voljo ped skale za naslednji korak.

Velika sila velike teže. Spuščal se je v temo. Srce mu je začelo razbijati v sencih. Gnal se je naprej. Še en prehod, še en rov, še ena jama. Šel je dlje, kot je bil kadarkoli prej. Poti ni več poznal, a kot bi našel suho strugo, je šlo brez težav in šlo je daleč.

Bučanje, ki je bilo sprva nerazpoznavno od šuma v ušesih, je kmalu tako naraslo, da je graščak, zdaj vročičen in nepremičnega pogleda, šepetal sam sebi:

“Pa sem te zalotil v spanju, zmaj ali brezno, peklenšček, gravitas, nikoli več se mi ne skriješ.”
In je stopil na polico v steni, kjer se mu je razkril obris veličastne podzemne dvorane. Z ogorkom stare je prižgal novo baklo, preden je staro zalučal, kolikor je zmogel v smeri bučanja. Razsvetlilo se je le za kratek hip, a prizor se mu je vžgal v zavest. Slap se je zlival v krepkem loku izmed prstov kapnikov in kodral gladino vode, razprostrto, do koder mu je segel pogled. Sem se je torej zateklo jezero, kadar ga ni bilo na polju. Graščak je stopil do roba police in se zazrl navzdol. Teh nekaj solz za Ano naj jezero nosi s seboj.

Janez Vajkard Valvasor, baron Bogenšperški, je tri mesece po smrti žene poslal v London izčrpen opis presihajočega Cerkniškega jezera, s katerim si je v roku enega meseca prislužil članstvo v Kraljevi družbi. Pisma z uradno potrditvijo sprejema med člane, ki mu ga je poslal astronom Edmond Halley, pa nato sveže poročeni Valvasor ni nikoli prejel.

Jasmin B. Frelih (1986, Kranj), pisatelj in prevajalec, je avtor dveh romanov, zbirke kratkih zgodb in zbirke esejev. Njegova dela so bila prevedena v več jezikov in so prejela več nagrad, prvenec Na/pol (Cankarjeva založba, 2013) je bil v prevodu Jasona Blaka leta 2018 izdan pri založbi Oneworld v Londonu. Trenutno zaključuje svoj tretji roman, živi pa v Škofji Loki, kjer ga z dekletom in psom največkrat srečaš v gozdu.