Doslej je izdala tri zbirke kratkih zgodb, dva romana in knjigo esejev. Zanje je prejela več pomembnih državnih in tujih pisateljskih nagrad in priznanj. Redno gostuje na književnih festivalih doma in v tujini, in objavlja v uglednih domačih in tujih revijah in časopisih. V Buenos Airesu, kjer živi in deluje, že nekaj let ureja vplivno literarno revijo La Balandra. Leta 2011 je pri Založbi Beletrina v slovenskem prevodu izšel njen romaneskni prvenec z naslovom Pusti me pri miru, roman o medsebojnih odnosih.

Alejandra Laurencich je nedavno obiskala Slovenijo, saj je bil na 21. festivalu slovenskega filma premierno prikazan dokumentarni portret Alejandra Vida Hajnška in Klemna Brvarja, ki so osredotoča na njeno življenjsko usodo - argentinske pisateljice s slovenskimi koreninami. Filmska ekipa ji je med drugim sledila, ko je obiskala domače kraje očeta in sorodstvo v zamejstvu, vas Doberdob z okolico.

V oddaji Razgledi in razmisleki na 3. programu se je z njo pogovarjal Andrej Rot, pogovor lahko preberete spodaj.

Začniva pogovor z vašimi knjigami, s pisanjem in romanom Valovi sveta. V nekem pogovoru za radio ste dejali, da bi roman lahko označili kot obredno iniciacijo. Andrea je glavni lik in ob vojaškem udaru v Argentini leta 1976 ima 13 let. Leta 2004 pa je že odrasla. Takrat so mornariško vojaško akademijo spremenili v muzej, ki naj bi spominjal na čas represije. Vstop v življenje z vojaškim udarom in odraslost, ko čas represije postane spomin. Dekle ustvari izmišljen svet, da se mu odtuji, in ko tega sveta ni več, ji ta izmišljen svet ne more več pomagati. Bi lahko kaj več povedali o tej vsebini? Morda bi zanimalo kakega založnika in bi roman prevedli …

Roman Valovi sveta se ukvarja z dekletom, in v prvem delu sem v dobršni meri to jaz sama. Roman ima tri dele. V prvem delu zgodba 13-letne Andree poteka tisto poletje tik pred vojaškim udarom. Z družino je pri babici v Mar del Plati. Tu opisujem babičine običaje, šopke, ki jih je nosila Materi Božji, kako je negovala lilije. Babica je vsak dan hodila k maši. Odrasli v družini so tedaj pričakovali nastop vojakov. Srednji sloj v Argentini je nasploh pričakoval vojaški udar. To 13-letno dekle opazuje, kako se z nastopom diktature spreminja svet okoli nje. Ta pripoved obsega prva dva dela romana. Potem naredim preskok v leto 2004, ko je Andrea že odrasla in se spopade z vsem tistim, kar je ostalo od tistega obdobja. Kajti v obdobju diktature, ki so ga imenovali proces nacionalne reorganizacije, je bila storjena velika škoda. Marsikatera družina se je razdrla, čeprav ni nujno imela opravka s politiko. Tako se je zgodilo z Andreino družino. Eden izmed njenih bratov je odšel v Evropo, v izgnanstvo. Njena družina je izgubila veselje in složnost, babica je umrla. Kot odrasla se je Andrea soočila z vsem, kar je ostalo. V obdobju vojaške diktature je gradila fikcijo, kamor je vnašala, kar si je želela, in dogodke, ki jih ni razumela. Gradila je lik, ki potem nastopa tudi v romanu Pusti me pri miru. Sočasno potekajo tri zgodbe. Zgodba tedanje argentinske države; zgodba Andree in njene družine; in zgodba, ki jo sama ustvarja, čeprav je ne zapisuje. Bralec lahko vidi, kako ta lik uporablja snov iz stvarnosti, na primer mučenja, in jih vnaša v svoj izmišljen svet. Ko Andrea odraste, se spominja vseh tistih, s katerimi je živela v hiši, ki so jo zgradili stari starši, kot je bilo v mojem primeru. Ostaja ji samo spomin, s katerim je poskušala potlačiti preteklost, da bi ona sama postala sprejemljiva oseba v družbi. Da bi postala nekdo, ki ne prinaša težav. Vojaška diktatura je v tistem času mnogim vcepila strah. Da bi mirno živela, je nehala biti to, kar je bila. Izmišljeni svet, ki si ga je ustvarila, dejansko pokoplje tudi njo samo.

Ko gre po naključju mimo vojaške akademije, ki jo je vlada na željo državljanov leta 2004 spremenila v muzej spomina na grozote preteklosti, kjer so mučili ljudi ali so tam za vedno izginili, se zave svoje preteklosti. Iz spominov začne graditi preteklost. Tako pridemo h koncu. Zaplet je močen, veliko je skokov v preteklost in nazaj v sedanjost. Seveda želim, da bi roman prevedli v slovenščino.

Diktature povzročajo katastrofe. To dekle sestavi svoj lastni konstrukt zato, da preživi, na koncu pa jo ta isti konstrukt pokoplje. Kaj lahko stori človek, ki živi v takem sistemu? Kaj bi rekli ljudem?

Bežite!

Bežite ali bojujte se?
Ne vem, kaj lahko narediš, ko se je diktatura že naselila. Vem, da je mogoče ustaviti napredovanje takega toka. Ko zaslutiš, da se približuje diktatorski proces, se moraš z vso močjo bojevati proti njemu. Da se ne bi zakoreninil. V Argentini si je srednji sloj v tistem času želel nastopa vojske. Jasno je, da nihče ni vedel, kako se bo to zgodilo, kako kruto je lahko. Moramo vedeti, da ni neškodljivih diktatur. Zato se je vredno bojevati proti namestitvi diktature, a ko se je ta namestila, ne vem …

Tisti srednji sloj, ki si je želel prihoda trde roke, da bi postavile red, se je naučil, da je katera koli demokracija boljša od totalitarizma.

Ko sem imela 13 let, kolikor je stara Andrea ob začetku romana, sem v nekem časopisu prebrala, da bi bilo treba počakati še šest mesecev do prevzema nove vlade, a ljudje niso bili pripravljeni čakati, in so si želeli, da vojska prevzame oblast. Potem je bilo sedem let groze, a tudi po koncu še ni bilo konca. Kajti kremplji diktature se pojavijo še potem, v dušah ljudi, v njihovem vedenju. Tudi sama se v tem prepoznam. Veliko let sem se bala izražati svoje misli, biti iskrena, bala sem se, da bi me napak razumeli. Moja generacija hrani veliko teh usedlin. Mlajši ne, a moja generacija se pogosto boji izražanja.

Poznejšim vladam, ne glede na gospodarske ali drugačne napake, je uspelo nekaj res izrednega: to, kar se je dogajalo, je bilo razčiščeno, je bilo kaznovano, opravljena je bila katarza. Celo ta roman je izraz te katarze.
Drži. Že nekaj let vrsta pisateljev piše o diktaturi. Potrebovali smo čas, da so se stvari posedle in da smo lahko začeli pisati o njih. Ko rana še prehudo skeli, ni mogoče napisati dobrih zgodb. Treba je imeti razdaljo s tem, kar si doživel, da potem to zmoreš literarno izraziti.

Ali ima, to kar pripovedujete, tudi opravka z vašo prvo knjigo, knjigo črtic z naslovom Okronane s slavo ali Ovenčane s slavo?
Ovenčane s slavo je naslov, s katerim se poigravam z eno izmed kitic državne himne. Ta pravi: Ovenčani s slavo živimo, prisezimo s slavo umreti. Šlo je za nekakšno ironijo, kajti v črticah tiste moje prve knjige so nastopale ženske, vse skoraj na robu živčnega zloma. Ženske, ki ne bi mogle prevzeti še kakega drugega trpljenja. Zato ta ovenčane s slavo živimo, prisezimo slavno umreti.

Ovenčane in ne ovenčani. Ali gre pri tem tudi za feminizem?
Ne, pogosto me to sprašujejo. Imam veliko zgodb, v katerih so glavni liki ženske, a se ne počutim kot feministična avtorica. Feminizem je morda za ljudi, ki mislijo, da morajo obstajati delitve. Zame je literatura, ne glede na to, ali jo piše moški, ženska, transeksualec ali kdor koli, dobra literatura ali pa to ni. Ne maram delitve, getov, rada se svobodno gibljem in prevzemam najprimernejšo obliko, da povem zgodbo, ki mi pade na pamet. Ne dovolim si čutiti pritiska, češ, moram reči to ali ono.

Roman, ki je izšel v slovenščini, Pusti me pri miru, ni političen. Pripoveduje o prijateljstvu, o vrstnikih, še posebej o neustavljivem čaru sina bogatašev Luisa, črne ovce. Kakšna je bila vaša izkušnja v zvezi s to knjigo?
Knjiga je nastala v obdobju, v katerem se v Argentini dejansko ni govorilo o politiki, ko ni bilo aktivizma, ko mladi niso verjeli v politiko, bilo je obdobje liberalizma. Ne glede na to je mene zanimalo opisati poseben pojav, ki sem ga zaznavala v tistem času ob bližajočem se novem tisočletju. Ljubezenske zgodbe prijateljev in bližnjih so bile vse zgodbe neuslišanih ljubezni. Spraševala sem se, ali ni to značilnost obdobja ob izteku milenija – ljubezen, ki nima vračila. Nekdo je zagledan v neko osebo, ta pa ne vrača pogleda, ampak je usmerjena v drugega. Tako je pojav videti kot nekakšen vrtiljak, svetovni vrtiljak. Opažala sem, da ljubezni niso uslišane, in sem si želela napisati roman o tem in tudi odgovoriti na vprašanje, kaj se v tej dobi dogaja, ko očitno ni mogoča medsebojna povezanost. Tako nekako se mi je pojavljala stvarnost in sem zgradila tisti lik. To je lik, ki ga imajo vsi radi, a oseba, ki si jo on želi, ga ne upošteva, to pa je zanj odprta rana.

Vaša babica bi se zgražala nad takim likom …
Seveda, verjetno. V zasebnem življenju sem imela srečo, da sem se zaljubila v svojega moža. Spoznala sem ga, ko sem imela 9, on pa 17 let. Bil je bratov prijatelj. Ko sem imela 18, sva začela hoditi in sva še vedno skupaj. To ni bil primer iz romana, okoli sebe pa sem videla veliko takih primerov. Vsi so bili zaljubljeni, a njihova ljubezen ni bila uslišana.

V Argentini in najbrž po vsem svetu velja zapoved: poskrbi zase, se pravi egoizem. Altruizma ni, tudi ne civizma, nekoč tiste vrline državljana, vse to je v zatonu, in tudi to je sporočilo te knjige.
Ne, nimam rešitve za to, prikazala sem tisto, kar sem zaznala in tisto, kar sem mislila, da je odsev tega, kar se je dogajalo. Veliko ljudi se je identificiralo s položajem, govorili so o osamljenosti tega lika – glej, ima vse, ker je bogat, a kljub temu je brez vsega; manjka mu samo ljubezen.

Luis je osamljen, trpi zaradi grozne osamljenosti – in kaj zdaj? Gotovo obstaja rešitev.
Ljubezen. Še posebej pa je priporočljivo biti prijaznejši do samega sebe. Imeti se rad, malo bolj rad. Če se lahko zahvališ za to, kar imaš, te lahko mine tesnoba. Včasih preveč pričakuješ od drugega, od okolja, od države, od odnosa z drugim, imaš pa veliko načinov, da si srečen. Vedeti moraš, da je pogled najbrž napačno usmerjen, vsekakor ne v pozitivno smer. V romanu je tudi veliko govora o mamilih, veliko eskapizma. Najbrž je to odgovor: imeti se bolj rad, biti hvaležen in ceniti, kar imaš.

Vrniva se h književnosti. Pred sto leti sta bili v Argentini v ospredju dve literarni smeri, poimenovani po ulicah. Florida – bogati, aristokrati, izbranci, kozmopoliti, kot na primer Borges. In druga smer: Boedo, blizu delavstva, kompromitirana z družbenimi vprašanji, manj natančna v pisanju, manj zavzeta za lep jezik. Ali razdelitev še vedno velja? Kje ste vi?
Ne, ne velja več. Zdaj je vse to bolj pomešano. Tudi sama se ne bi dobro počutila, če bi se zasidrala v kak krog. Rada se gibljem sem in tja, da lahko čutim, da sem enkrat blizu izbrancem v družbi, drugič bliže ljudstvu. Ne zdi se mi potrebno imeti neke baze za to, da pripoveduješ. Snov jemlješ, od koder hočeš. Podobno je tudi, ko govorijo o ženski ali moški literaturi. Ko bereš knjigo, se ne sprašuješ, ali jo je napisala ženska ali moški. S knjigo se lahko identificiraš, knjiga se te lahko dotakne ne glede na to, ali je avtor moški ali ženska. V mojem poklicu je bilo veliko pomembnih avtoric, a nikoli nisem mislila, da je pomemben njihov spol, pomembna je bila literatura. Sem svobodna in lahko obožujem Prousta, ali da me predstavlja Kazuo Išiguro. To niso samo pisatelji drugih narodnosti, ampak so moški. To nič ne vpliva. So ljudje, ki se poistovetijo s tem, kar pišem, in so lahko moški. Pred nekaj dnevi sva se pogovarjala s Klemnom Brvarjem, ki me je pripeljal sem in bil nekakšen pobudnik mojega obiska. Povedal mi je, kako je bil pretresen z branjem mojega romana, in je moški, in tudi on se ni vprašal, češ, avtorica je ženska ... Raje sem prosta vseh teh skupinskih pogojevanj, krogov, pripadnosti. Pisatelj mora biti koliko mogoče svoboden. In zvest svoji nuji po izražanju. Mora segati v globino in vedeti, kaj hoče povedati. Biti kar se da verodostojen, ne glede na to, ali je v modi to, kar piše. Kajti morda zdaj ni v modi, čez petnajst let pa bo njegovo delo lahko padlo na mesto, kjer bo pustilo sledove. Zato ni pomembno, ali je delo izšlo morda v trenutku, ko njegova snov ni bila opažena. To pogosto vidim v literarnih delavnicah. Ljudje prihajajo in sprašujejo, ali naj pišejo o tem ali onem, ali bo to zanimalo ljudi? Jaz jim odgovarjam: če tebe zanima, boš lahko dosegel, da bo tudi drugega zanimalo. Pomembna je tista vez z globoko resnico, ki jo hočeš izraziti.

Sporočilo ali oblika?
Oboje. Mora biti oboje, kajti za vsako sporočilo obstaja boljša oblika. Ko bi rad nekaj povedal, moraš poiskati najboljši način, kako povedati. Da lahko največ potegneš iz tiste vsebine. Zato je tudi način, nosilec sporočila, prav tako pomemben. Najbolje je, ko se oblika in vsebina med seboj krepita. Nove pisatelje učim pisanja in jih nagovarjam, da iščejo najboljšo obliko za njihovo zamisel. Ne obstaja najboljša oblika za vse in za vsakega. Za vsako predlogo obstaja prava oblika. To moraš poiskati.

Vaši zvrsti sta kratka zgodba in roman, a ne poezija.
Vse življenje sem veliko pisala poezijo, odkar vem zase, pišem poezijo. To sem počela naravno. Ko me je doletel kakršen koli čustven pretres, bodisi ker sem bila zelo srečna ali zelo žalostna, sem se šla zapret in nekaj napisat. To je bilo navadno v obliki kitic. Poezija ima veliko opravka z odraščanjem, z mladim človekom. Ta oblika izražanja se suče okoli jaza, intimno dojema reči. Ko pa sem začela pisati prvi roman, sem odkrila, da je bila proza tisto, kar mi je bilo najbolj všeč. Pesmi pišem občasno, a jih ne objavljam. Objavljam prozo, proza mi je bolj všeč.

Poznate pisateljico Vlady Kociancich? Lauro Devetach? Cristino Lozo? Vse imajo podoben izvor – oče Slovenec, mati Argentinka. Najbolj znana je Vlady Kociancich.
Da, Vlady Kociancich sem leta 2002 povabilo na predstavitev svoje prve knjige. V Buenos Airesu se ljudje med seboj veliko ne poznajo, zato je bilo moje povabilo, kot če bi vrgla steklenico s sporočilom v morje. Bil je čudež, da je prišla, seveda. Tvegala sem, češ, morda jo bo pritegnil moj priimek. Skratka: pisala sem ji, Vlady je imela takrat neki opravek s prilogo časopisa Clarín, in presenetljivo je prišla na predstavitev moje knjige. A ne le to. Dejala mi je, da se ji je knjiga zdela zelo dobra in da bo storila vse potrebno, da bo dnevnik Clarín objavil recenzijo. Časopis je bil eden izmed najpomembnejših, in to je pomenilo zelo dobro podporo. Na začetku kariere v Argentini, kjer je toliko pisateljev, in se ljudje med seboj ne poznajo, je težko priti do specializiranega tiska ali do priznanih avtorjev. Njena poteza je bila odlična popotnica. Zdaj se srečujeva na literarnih praznovanjih, natečajih, si med seboj sporočava, kaj delava. Zgodilo se je celo, da je ona dobila prvo občinsko nagrado, jaz pa drugo. Tako sva si takrat druga drugi čestitali. Cristino Lozo tudi poznam. Poslala mi je roman Karantanski medved. Ko sem ga prebrala, sem se poistovetila z njeno podobno družinsko zgodbo. Knjigo sem podarila teti, v Buenos Airesu edini še živeči sorodnici po očetovi strani, in ji priporočala, da jo prebere, češ, počutila se boš spet v preteklosti.

Zanimivo je, da so vse ženske. Kot da bi šlo še posebej za promocijo žensk. Prej ni bilo toliko avtoric, danes pa je ne le v Argentini, ampak tudi Mehiki, Venezueli, v vseh latinskoameriških deželah veliko žensk, ki so najboljši avtorji tistih držav. Prej jih ni bilo toliko, danes pa beremo številne romane žensk.
Ali pa danes morda dosežejo bolj izpostavljena mesta. Težko si predstavljam, da prej ženske niso pisale, a najbrž so to počele na skrivaj in navadno niso objavljale. Danes ženske postanejo tudi predsednice držav, dosežejo pomembna mesta v podjetjih. Koliko je danes podjetij v različnih državah, ki jih vodijo ženske. Zgodil se je naraven premik: danes ni več tistih razlik med moškimi in ženskami. Kdor je sposoben, lahko seže visoko.

V Argentini je danes veliko manj patriarhalne mentalitete, kot je je bilo včasih, denimo pred dvajsetimi leti.
Vsekakor. V javno debato so tudi vstopile zadeve, ki so bile nekoč zamolčane. Denimo nasilje nad ženskami. Letos je bilo veliko tovrstnih manifestacij. Družba čedalje bolj spoštuje mesto, ki ga ima ženska v družbi.