O novem delu, s katerim je zbirko Koda obogatila založba Beletrina, sta se na literarnem večeru ob avtorju pogovarjala filozofinja in sociologinja Renata Salecl ter psiholog in specialist psihiatrije Matjaž Lunaček.

Ihan se je tokrat posvetil strahu v človeški družbi, ki pa ni osebni strah, saj ta izhaja iz spomina oziroma slabe izkušnje, ampak mitološki, vzgojni strah. Tega po avtorjevih besedah konstruira družba, in sicer ne na podlagi slabe izkušnje, pač pa ustrahovanja posameznika pred ločitvijo od družbe, kar je ena glavnih oblik smrti človeka kot družbenega bitja.

Ker družba izrabi celotno mitologijo strahu pred smrtjo za potrebe družbene produkcije in politične manipulacije, ostane posameznik s smrtno diagnozo brez besed, s katerimi bi soljudem lahko opisal stanje svojega osebnega umiranja. Zato se umirajoči človek počuti predvsem izločen iz družbe, saj ta tabuizira smrt in v strahu pred njo sili ljudi komunicirati izključno v okvirih novih načrtov, projektov, bodočnosti. Edino, kar mu preostane, je pogovor o načrtih za svojo ozdravitev, tudi če je ta iluzorna, razlaga avtor.

Nekoč so smrt laže sprejemali

Po njegovem mnenju se s tem pojavom srečujemo predvsem danes, saj so se nekoč ljudje z umiranjem na domu in v vaški skupnosti ter z obredi in drugimi mehanizmi laže spoprijeli s smrtjo. Imeli so izraze za ubesedovanje smrti, danes pa se o smrti, ki jo družba izriva in se zaklinja, da je ni, ne govori.

Poskusi podaljševanja smrti, ne glede na dejanske posledice
V knjigi s podnaslovom Smrt v dobi bionike Ihan opiše tudi tehnične metode za podaljševanje človekovega življenja, denimo zamrzovanje, ki ga uporablja krionika, nadomeščanje okvarjenih organov in okvarjenih tkiv ter preventivna optimizacija mladosti. Ob tem avtor zagovarja tezo, da bi večina ljudi uporabila t. i. metode nesmrtnosti predvsem zaradi strahu pred smrtjo in to ne glede na to, kaj bi od tega dejansko imeli. V delu se posveča tudi posameznikovemu odnosu do smrti in načinom končevanja življenja, kot so samomor, evtanazija in opustitev zdravljenja.

Večkrat nagrajeni esejist, pesnik in romanopisec
Po odmevnih in nagrajenih Državljanskih esejih Ihan torej predstavlja novo knjigo esejev. Predstavitev avtorja, ki je po poklicu sicer zdravnik, specialist klinične mikrobiologije in redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinske fakulteti v Ljubljani, v resnici ni potrebna. Bil je urednik revij Problemi, Literatura in Sodobnost ter knjižne zbirke Aleph. Podpisal je več pesniških zbirk – za prvo, Srebrnik (1986), je prejel nagrado Prešernovega sklada, za Južno dekle pa Jenkovo nagrado - ter treh romanov: Hiša, Romanje za dva ... in psa ter Hvalnica rešnjemu telesu. Odmevna je bila tudi njegova zbirka esejev Platon pri zobozdravniku in Deset božjih zapovedi, za Državljanske eseje pa je prejel Rožančevo nagrado. Je tudi avtor v več jezikov prevedenih knjig Imunski sistem in odpornost in Do odpornosti z glavo. Njegove eseje in mnenja pa lahko redno prebiramo tudi v slovenskih časopisih in revijah.