Z literarnim večerom v Cankarjevem domu, s katerim je sklenil svoj dvodnevni obisk v Sloveniji, je izraelski pisatelj, novinar in že nekaj let resen kandidat za Nobelovo nagrado za književnost, Amos Oz, še enkrat dokazal, kakšno moč ima lahko pripovedovanje zgodb.

V primerjavi s Hanifom Kureishijem, ki nas je obiskal pred nekaj dnevi in ki je Linhartovo dvorano nasmejal s svojimi duhovitimi, sarkastičnimi opazkami, je Oz v isti, čeprav malo manj poln prostor, vnesel drugačno, bolj melanholično in pripovedovalsko razpoloženje. Preprost, v mislih in izražanju jasen človek, ki je obenem očitno izjemno izobražen in ki tudi o najresnejših tematikah govori z empatijo in s smislom za humor. Drznem si trditi, da po pičlih 45 minut dolgem pogovoru, ki ga je vodil Klemen Jelinčič Boeta, v dvorani skoraj ni bilo človeka, ki ne bi sklenil nemudoma prebrati pravkar izdanega prevoda njegove družinske kronike Zgodba o ljubezni in temnini (2002), ki jo je za Mladinsko knjigo iz nemščine prevedla Mojca Kranjc in ki se bohoti na več kot 800 straneh. V romanu Oz piše o svojem odraščanu v 40. in 50. letih 20. stoletja, ki ga prevevata tako javna (politične okoliščine med Izraelci in Arabci) kot intimna bolečina (materin samomor).

Intimni obračun z materino smrtjo
Zgodbe iz življenja njegove družine so kot drobtinice natrosene že po zgodnejših Amosovih delih. Pravi , da ni bilo kakega oprijemljivega trenutka, v katerem bi sedel in sklenil, da bo napisal obsežno kroniko svojega porekla. "Na neki način to knjigo pišem že dolga leta. Več zgodb - o mojih starih starših, o britanski oblasti v Jeruzalemu in tako dalje - sem napisal že zdavnaj, a šele pozneje ugotovil, da vsi ti odstavki potrebujejo okvir. Knjigo sem nato napisal v dveh letih, a ne kot linearno pripoved: giblje se v spiralah, ki se vijejo okrog radioaktivnega jedra - samomora moje matere."

"Zgodba o ljubezni in temnini je pripoved o neki družini. S tem, ko pripoveduje o družini, pripoveduje tudi o celi soseski. To pomeni, da je tudi zgodba o mestu Jeruzalem. In zgodba o mestu je seveda tudi zgodba o Judih v zadnjih osemdesetih letih." In nenazadnje je roman tudi zgodba o Evropi.

Državljani Evrope, ki v njej naenkrat niso bili več dobrodošli
"Pred 70, 80 leti so bili moji starši, stari starši in drugi Judje edini Evropejci v Evropi. Vsi drugi so bili poljski domoljubi, grški domoljubi, nizozemski domoljubi in tako dalje. Edini Evropejci v celi Evropi so bili Judje - in zaradi tega so bili osovraženi. Nalepili so jim oznake intelektualcev brez korenin, svetovljanov in zajedalcev. Nekateri ste dovolj stari, da se spominjate, da so to pridevniki za Jude, okrog katerih so se strinjali tako nacisti kot komunisti. V mislih so imeli moja starša, poliglota, ki sebe nista videla kot Poljaka, Rusa ali Litovca, ampak kot Evropejca; oboževala sta zgodovino, različne kulture, njihove zgodbe, umetnost, pokrajino in predvsem glasbo. A Evropa ju ni nikoli ljubila nazaj. Njuna zgodba je zgodba o neuslišani ljubezni. V tridesetih letih, ko je antisemitizem postajal agresiven, ju je Evropa dobesedno dala na čevelj - še sreča, kajti če ju ne bi izgnali, bi ju v štiridesetih umorili."

Za veliko Judov selitev v Jeruzalem sploh ni bila prva izbira, pripoveduje Oz. "Prej so trkali na druga vrata, a so jim jih vedno znova zaloputnili pred nosom. Nihče jih ni hotel. Moj dedek je poskušal dobiti francosko, grško, ameriško državljanstvo - vsi so ga zavrnili ali pa vsaj pojasnili, da "v naslednjih letih ne". Kanadska politika v zvezi z judovskim priseljevanjem je bila: "Že eden je eden preveč", švicarska pa "že nič je preveč". Avstralci so bili bolj prefinjeni: antisemitizem je grozljiv in ga zavračamo, so mu sporočili z ministrstva, in ker ga pri nas nočemo, Judov ne bomo spuščali v državo."

Evropsko gnezdo sredi Bližnjega Vzhoda
In tako sta se njegova starša, ki jima ni preostalo drugega, nastanila v Jeruzalemu, kjer sta vse svoje napore usmerila v to, da bi si v srcu Bližnjega vzhoda ustvarila Evropo v malem. "Med drugo in četrto popoldne sta zahtevala mir in počitek; sredi puščavske vročine si je dedek zavezoval kravato; z ženo sta se klicala Herr Doktor in Frau Direktor; kuhala sta bavarsko kremo in vzdrževala Gemütlichkeit. Seveda je bilo vse skupaj samo pomilovanja vreden poskus, saj se je vse zarotilo proti njima. A te zgodbe o neuslišani ljubezni mi nista nikoli povedala: konec koncev svojim otrokom ne pripoveduješ o ljubimcu, ki te je postavil na cesto. A prav to sta bila, zavrnjena ljubimca Evrope."
Nevarna ljubezen do jezikov
O skoraj babilonski zmešnjavi jezikov, ki je vladala v tridesetkvadratnem stanovanju, kjer je Oz odraščal, pripoveduje tudi v pravkar v slovenščini izdani knjigi: "Moj oče je znal brati šestnajst ali sedemnajst jezikov in jih govoriti enajst (vse z ruskim naglasom). Moja mati je govorila štiri ali pet jezikov in jih brala sedem ali osem. Kadar naj jaz ne bi razumel, sta govorila po rusko ali poljsko. (In večinoma nista hotela, da bi kaj razumel. Ko je mati nekoč pomotoma po hebrejsko rekla "plemenski žrebec", jo je oče jezno pokaral po rusko: Što s taboj?! Vidiš, maljčik rjadom s nami! Kaj ti je? Ne vidiš, da je mali tukaj!) Iz kulturnih razlogov sta v glavnem brala knjige v nemščini in angleščini, ponoči sta gotovo sanjala v jidišu. Mene pa sta učila edinole in samo hebrejsko. Nemara sta se bala, da me bo znanje tujih jezikov utegnilo izpostaviti mikom čudovite in smrtonosne Evrope." Že en sam tuj jezik bi lahko, sta bila preprična, pomenil smrtonosni klic sirene. "Tak je bil svet v štiridesetih," se spominja Oz.

Doma je beseda tekla o marsičem, tudi o etnično kompleksni podobi prebivalstva na Balkanu. "V našem koncu sveta je v navadi, da svojo mizerijo primerjamo s težavami drugod po svetu," priznava pisatelj. Leta pozneje so iz tragedije na pogorišču Jugoslavije Izraelci po njegovih besedah tako potegnili dragocen nauk: večnarodnostna država ne more uspeti in delovati. "Stara etnična sovraštva so, na žalost, vsajena zelo globoko. Zato mnogi pri vprašanju izraelsko-palestinskega spora verjamemo v rešitev z dvema državama." Oz se namreč že vrsto let glasno zavzema za kompromis, ki bi pomenil palestinsko državo na Zahodnem bregu in v Gazi kot sosedo, ki sobiva v miru z Izraelom. "To je eden izmed naukov, ki smo ga potegnili iz tragedije v Jugoslaviji, pa tudi na Cipru in v Libanonu ter iz razpada nekdanje Sovjetske zveze."

30 let v kibucu, 25 v puščavi
Amos Oz - mimogrede, priimek, ki si ga je nadel namesto Klauzner, pomeni "moč" - je 31 let svojega življenja preživel v kibucu ("Nikoli nisem bil sentimentalno naklonjen temu ali onemu družbenemu razredu," opozarja. "Verjamem v srednjo pot med brutalnim, morilskim komunizmom in darvinističnim kapitalizmom. Kibuc je avtonomna skupnost, ki temelji na solidarnosti, ki je ne narekuje vlada ali stranka; vsak ima pravico, da pride ali gre, kadar hoče. Kibuca ne gre izenačevati s sovjetskim kolhozom.") V skupnosti je spoznal knjižničarjevo hčerko Nily, se poročil, si ustvaril družino in napisal vrsto knjig. "Kibuc smo zapustili leta 1985 - pa ne zaradi ideološkega razkola, ampak zato, ker je imel moj sin zelo hudo astmo in so zdravniki sklenili, da bo zanj boljši gorski puščavski zrak." Družina se je tako premestila v puščavo, v Arad. "To je bilo pred 25 letimi. Moj sin je medtem okreval in živi v Tel Avivu, njegova ostarela starša pa sta ostala v Aradu, ker jima je tam tako všeč."

Večna past uresničitve sanj
"Vsi narodi, in to si upam trditi tudi za Slovenijo, čeprav vaše zgodovine ne poznam do potankosti, se rodijo iz zgodovine, geografije, demografije in politike. Z Izraelom je drugače. Izrael se je rodil iz sanj. In vse, kar se rodi iz sanj, je obsojeno na to, da bo vsaj majhno razočaranje. Edini način, kako sanje ohraniti čiste, neokrnjene in popolne, je, da jih nikoli ne izživiš. V hipu, ko se sanje utelesijo, dobijo priokus razočaranja. Morda ne popolnega razočaranja, a kljub vsemu razočaranja. To velja za vse: potovanja v tujino, pisanje knjige, menjavo službe ali uresničenje spolne fantazije. Uresničena želja je okrušena, in Izraela se drži nekakšen duh razočaranja. Ampak krivda za to ni narava Izraela, pač pa narava sanj."
Pisatelji - cenjeni, spoštovani in ignorirani
Kaj pa domnevno državotvorna vloga pisateljev? Oz vidi veliko razliko med britansko-ameriško na eni in judovsko-slovansko tradicijo na drugi strani, ko gre za status pisatelja. "V judovsko-slovanskih kulturah so pisatelji staroste, preroki, ki naj bi narodu pokazali pot - in ki jih ta narod potem kamenja. V angleško govorečih deželah pa pisatelji niso drugega kot zabavljači. Seveda so lahko pri tem izjemni, prefinjeni, a še vedno imajo "samo" to vlogo. Celo Shakespeare je bil genij razvedrila! Pri nas so pričakovanja od književnikov neznanska. V navadi je, da izraelski premier kdaj povabi kakega pisatelja ali pesnika na zaseben pogovor, nekakšen tête-à-tête, ki se ne odvija v pisarni, ampak na premierjevem domu. Politik pisca - in pogosto sem to jaz - sprašuje, kje je politika ubrala napačno pot in kaj je treba storiti v prihodnje. Tvoje odgovore posluša s silnim občudovanjem - in jih potem seveda popolnoma ignorira."
Sam ne čuti potrebe, da bi se kdaj popolnoma posvetil politiki. "To mi preprečuje velika telesna hiba: nisem sposoben izustiti besedic: brez komentarja."