Za sklepno dejanje Festivala Fabula je Ljubljano obiskal Hanif Kureishi, eden najuglednejših in branih sodobnih britanskih pisateljev, zdaj že sivolas 57-letnik, ki je v angleško književnost v devetdesetih vdrl s tematikami seksa, rasnega vprašanja, homoseksualnosti in mamil v londonskih predmestjih. Temu primerno množična je bila tudi udeležba v Cankarjevem domu. "Oh, vidim, da je prišla polovica slovenskega prebivalstva," je ob pogledu na polno Linhartovo dvorano pripomnil gost. "Očitno se nocoj v Ljubljani res ne da početi ničesar drugega."

V uri in pol dolgem pogovoru je zadržani, a duhoviti Kureishi med drugim razmišljal o multikulturalizmu, pasteh ljubezni in seksa, nevarnostih fundamentalizma in daljnosežnih posledicah thatcherizma, vse to pa z ravno toliko sarkastične distance in suhega angleškega humorja, da je bil kljub resnim tematikam avditorij ves čas na robu krohota - pa čeprav kdaj tudi zaradi (najbrž ne zlonamernih) bodic na račun povezovalke večera, novinarke Vesne Milek. ("Kar zdelo se mi je, da mi boste citirali Dostojevskega! Videti ste že kot taka oseba.")

"Ljudje me pogosto obtožijo, da je moje pisanje avtobiografsko," pravi Kureishi, ki se je iz zakona med Angležinjo in Pakistancem iz ugledne družine rodil v Veliki Britaniji. "In take obtožbe me skrajno živcirajo. V njih se namreč skriva implikacija, da nisi dovolj inteligenten, da bi si kaj izmislil sam."

Kureishi tako tudi ni hotel razpredati o družinskem razkolu, ki naj bi ga povzročil njegov poklic. Sestra in številni britanski mediji so ga pred leti namreč obtožili, da je družino "prodal" ter pisali, da oče vse leto ni govoril z njim zaradi romana Buda iz predmestja (1990), v katerem je patriarha naslikal kot uradnička, ki zapusti ženo, si nadene masko vzhodnjaškega guruja in "razsvetljuje" britanski srednji razred, čeprav sam v duhovnost ne verjame. "Moje študente na začetku vedno najbolj skrbi, kaj bi si mislile njihove mame, če bi videle, kaj pišejo. Sam jim pravim: Če vaše pisanje ne razžalosti vaših družin, že ne more biti kaj prida."

"Vsakdo nekako piše o svojih starših, verjetno sem tudi jaz. Ampak lik očeta v Budi iz predmestja seksa veliko več, kot je moj oče. Rekel sem mu: "Oči, tukaj se zelo zabavaš. Ogromnokrat se daš dol." V resnici je takrat sedel doma in gledal televizijo. Sprva je bil živčen, ker se je bal, da bodo ljudje mislili, da je res počel vse tiste reči, ampak potem je bil zelo ponosen, da je izpadel tako seksi. Da bi nehal govoriti z menoj? To absolutno ni res. Nikoli ni nehal govoriti, klical me je vsakih pet minut, in če mu kaj ni bilo všeč, me je
mučil ves dan."

Razkroj identitete pod nalepko "Pakistanca"
Kureishi je odraščal v jugovzhodnem predmestju Londona, Bromleyju, kjer je sicer vladal "živ dolgčas" - "Bilo je približno tako živahno, kot je v Ljubljani ob nedeljskih popoldnevih, in to celo ob ponedeljkih zjutraj" - vseeno pa je že v mladih letih na lastni koži izkusil, kaj pomeni biti "drugačen" v izrazito nasilnem, rasističnem okolju. "Vedno te je bilo strah; ogromno je bilo preganjanja in pretepanja priseljencev, med katere je seveda sodil tudi moj
oče. Že biti najstnik ni bilo lahko, biti pakistanski najstnik pa sploh. Več mojih prijateljev se je pridružilo skinheadom. Zdelo se mi je, da se moja identiteta vse bolj razkraja. Če ljudje nate gledajo v prvi vrsti kot na žrtev ali kot na Pakistanca, začneš počasi zgubljati zavest o tem, kdo zares si."

"V šestdesetih so ljudje v predmestju radi spraševali, od kod prihajaš. "Iz tiste hiše tamle," sem jim odgovarjal. "Že, ampak od kod si zares?" "Čisto zares iz tiste hiše tamle." In tako dalje. Vse skupaj je postajalo zelo filozofsko. Počasi se zares začneš spraševati: Kdo sem? Kaj počnem? Od kod sem in kam spadam? In ker sem bil o vsem tem prisiljen razmišljati že zelo zgodaj, sem začel pisati."

Pot ga je pozneje pripeljala v londonski Royal Court Theatre, kjer so ga najeli kot gostujočega avtorja; kmalu se je udomačil tudi v filmskih krogih ("Zdelo se mi je, da spadam k čudakom. Običajni ljudje so tisti, ki mi grejo na živce."). Oskarjevsko nominacijo mu je prinesel že njegov prvi scenarij, za film Stephena Frearsa Moja lepa pralnica (1985), v katerem je Daniel Day Lewis igral britanskega fanta iz delavskega razreda, razpetega med ljubeznijo do pakistanskega novopečenega podjetneža in pripadnostjo svoji neonacistični tolpi.
In kako človek režiserja, kakršen je Frears, prepriča o sodelovanju? "Spoznal sem ga, ker ... sem izvedel, kje živi. No, tako spoznaš ljudi, kajne? Pokličeš jih in jih vprašaš, ali se hočejo dobiti s teboj. Hotel sem, da bi režiral moj film, ker sem videl njegovo delo za televizijo in sem ga silno občudoval, nisem pa ga osebno poznal. Na začetku je on pravzaprav dolgo mislil, da sem nekdo drug. V tistih časih sta bila namreč dva pakistanska pisca. Šele ko je prebral moj scenarij, je ugotovil, da sem 'tisti drugi Pakistanec'."

Kureishi je sredi devetdesetih precej prahu dvignil z romanom Črni album (naslov si je izposodil pri Princeu, ki je s svojim Črnim albumom ponudil protiutež po njegovem rasistično intoniranem Belem albumu Beatlov). V njem pripoveduje o mladem sinu priseljenske družine, ki se v odgovor na rasizem svoje okolice zaplete s skupino islamskih fundamentalistov; v enem izmed prizorov zažgejo primerek Satanskih stihov.

Dokler je nevarna, je književnost tudi relevantna
Roman je napisal kot neposreden odgovor na fatvo, ki jo je ajatola Homeini razpisal na glavo Salmana Rushdieja in ki je po njegovem mnenju "še do danes eden najbolj izjemnih dogodkov v literarnem svetu". "Pred približno dvema tednoma sem obiskal Karači. Ena izmed mojih sestričen na tamkajšnji univerzi poučuje postkolonialno književnost, pa Rushdiejevega imena ne sme niti omeniti. Ko je v knjigarni skušala dobiti izvod njegovih Otrok polnoči, jo je knjigarnar vprašal, zakaj ne more brati P. G. Woodehousa (silno priljubljen angleški satirik, ki pa je pisal zgolj o življenju visokega razreda, op. n.) kot vsi drugi. Če bi prodajal knjige Salmana Rushdieja, bi mu požgali knjigarno. Književnost je torej še vedno zelo nevarna. Še vedno obstajajo stvari, o katerih ne smeš govoriti, o katerih ljudje nočejo nič slišati. In zaradi tega, ker ubeseduje podzavestno, je literatura še vedno pomembna."

"Ob izdaji Črnega albuma me ni bilo strah ... morda bi me moralo biti. Takrat mi to ni niti padlo na pamet; zdelo se mi je pomembno, da se piše o tem, kako mladi v Pakistanu in v Veliki Britaniji in drugod prevzemajo skrajno fašistična stališča. To niso več maoisti, trockisti in komunisti, s katerimi sem jaz hodil v šolo. Ampak pisanju o nevarnih temah se je najtežje upreti."

Sredi osemdesetih je v svoji okolici opazil korenito spremembo. "Prej so tako temnopoltim otrokom kot Azijcem rekli "črni"; vsi smo bili v isti skupini, vsi socialisti, levičarji in delavski razred. Do konca desetletja so se mladi muslimani temu odpovedali: začeli so se identificirati s svojo vero, ne raso. Niso bili več "pakiji" ali "črni", bili so muslimani. To jih je delalo zelo ranljive in zelo močne hkrati. O tem korenitem preobratu sem hotel pisati."

O nespametnosti televizije in rekreativni uporabi ritalina
V mit o mamilih kot "ustvarjalnem pomagalu" Kureishi ne verjame: "Nikoli nisem poznal nikogar, ki bi bil bolj kreativen, ko je bil popolnoma zadet. ("Kaj pa Aldous Huxley?" - "No, saj pravim.") Predstava, da lahko vzameš tabletko in postaneš dober pisatelj, se mi zdi skrajno neumna. So pa mamila zelo koristna za določene reči, na primer za gledanje televizije. Televizija se mi zdi nekaj tako pošastnega, da jo lahko prenašam samo, če sem nepopisno zadet: takrat se mi zdi bodisi skrajno zanimiva ali pa zaspim. Včasih vzamem malo ritalina (zdravilo za hiperaktivne otroke, op. n.). Denimo zadnjič, ko sva šla s sinom gledat neko hudičevo dolgo postavitev Hamleta. Med odmorom sva vzela ritalin in po predstavi sva se še ure in ure pogovarjala o njej."

Kureishi, ki je v sedemdesetih svojo pisateljsko kariero začel s pornografskimi besedili, nato pa je bil eden prvih, ki je bralca popeljal v londonsko podzemlje orgij in fetišističnih klubov ("Zanimalo me je, kaj se zgodi, če izpolniš vsako svojo željo"), pravi, da ga tematiziranje spolnosti ne zanima več. "Mislim, da seks ni dovolj nevaren. Nekdo, ki v eni noči spi z dvajsetimi ljudmi, nekako ne tvega ničesar - kadar je seks tako lahko dostopen, izgubi pomen. To, da se v nekoga zaljubiš, pa ti lahko zares spremeni življenje."

"Ljubezen je zelo, zelo boleča, ampak zaradi tega je zanimiva. Če ne bi bilo nevarnosti, da lahko izgubiš vse, ne bi bila vredna truda. Enako velja za pisanje: skrajno naporno je in včasih zelo trpiš. Ampak če bi bilo pisanje en sam užitek, bi bilo tudi povsem prazno."