Bavarska deželna vlada se je za poseg odločila kljub vnaprejšnjemu opozorilu zgodovinarjev z uglednim strokovnjakom za obdobje nacistične strahovlade Hansom Mommsenom na čelu, da ponovna izdaja Hitlerjevih sovražnih govorov in Göbbelsovih tirad na temo požiga Reichstaga 28. februarja 1933 v časopisu Zeitungszeugen nikakor ne more biti pojmovana kot neonacistična propaganda, ampak gre za potezo, ki je nujna za oblikovanje pravega odnosa do nacizma med Nemci.

Kot poroča časopis Die W elt, so zgodovinarji na vlado naslovili besedilo, v katerem so med drugim zapisali: "Le tisti, ki je prebral Hitlerjeve sovražne govore ali Göebbelsove propagandne tirade in ki je to propagando po možnosti tudi slišal in videl, si lahko ustvari vsaj do neke mere avtentično predstavo o potapljanju Nemčije v verjetno najhujšo katastrofo novejše zgodovine." Ravno postopanje bavarske vlade, ki ga je spodbudil tudi centralni svet nemških Judov (Zentralrat der Juden in Deutschland) - njegov predstavnik je sporočil, da Nemčija pač ne potrebuje "kopiranega gradiva za podmladek nacistov prav v vsakem časopisnem kiosku" -, lahko pripomore k ohranjanju hude ignorance glede nacizma, ki še danes vlada med Nemci.

Zaradi skrivanja je nacistična propaganda nevarna
Prepoved ponovnega tiskanja nacističnih časopisov za potrebe študija in izobraževanja pomeni prispevek k perpetuaciji "mistificiranja in poveličevanja nacistične propagande". Ravno 'skrivalnice', ki se jih gre bavarska vlada, prilepijo temu gradivu etiketo z napisom "Hudobno in nevarno", vse to pa pomeni, da ekstremna desnica te članke obravnava kot nekaj svetega in vrednega branja.

Nihče ne sme študirati Mojega boja
Zelo sporno pri vsem skupaj je tudi to, da se bavarska vlada pri svojem ravnanju in vztrajanju pri prepovedi ponovnega tiskanja izsekov iz časopisov Vossische Zeitung, Vorwärts in Völkischer Beobachter sklicuje na odločitev ameriške zasedbene oblasti, ki je ob koncu druge svetovne vojne na bavarsko deželno vlado prenesla avrtorske pravice do pisnih del vodilnih nacistov ter do časopisov, ki so jih nacisti izdajali. To naj bi bil ukrep za preprečevanje nadaljnjega razširjanja nacistične propagande, katerega posledica pa je tudi to, da v Nemčiji do danes še ni izšla izdaja Hitlerjevega Mojega boja (Mein Kampf), opremljena s strokovno-kritičnim komentarjem. Kakor koli je bil ukrep ob koncu vojne upravičen, je zelo nejasno, ali ga lahko tudi danes pojmujemo kot še vedno veljavnega.

Nezanimanje za nevarni protonacizem
Zanimivo je tudi, kako zelo se v Nemčiji še vedno ukvarjajo z vsemi 'intelektualnimi proizvodi' nacistov, medtem pa kar pozabljajo na vso prednacistično dediščino, na protonacistične zapise in publikacije, ki so pripravljali 'teren' za nastop nacizma in ki so pogosto zagovarjali še bolj abotno ideologijo, kot je bila nacistična. Omenimo le časopis Ostara s podnaslovom Bücherei der Blonden (Knjižnica za svetlolase), ki ga je izdajal Jörg Lanz von Liebenfels. Avstrijskega antisemita, rasnega teoretika in okultista dolgo nihče ni jemal resno, kljub temu pa je imel izreden vpliv na Adolfa Hitlerja. Liebenfelsov simbolični misticizem, s katerim se je mladi Hitler seznanil na ulicah Dunaja, kjer so prodajali tudi Ostaro, je na nacizem vplival v dveh smereh. Izražal je nezaupanje v pozitivizem, ki je bilo ključno tudi za razrast množice okultističnih sekt na Dunaju konec 19. stoletja, povezan z vero v spiritualizem v duhu teozofije Madame Blavatsky in v intelektualno moč orientalskih sekt. In obenem je izražal absolutno vero v arijsko raso.

Izsek iz časopisa za svetlolase
Preberimo si torej izsek iz časopisa Ostara, časopisa, ki je tudi za sodobni neonacizem veliko bolj relevanten kot Hitlerjevi govori, o katerih (ne)dostopnosti pa politiki, ki jih sicer tako skrbi možnost podpihovanja skrajne desnice, ne razmišljajo. Gre za izsek iz diskurza o značaju in intelektu različnih ras oziroma o značaju kot najpomembnejši karakteristiki človeka in družbe: "Iz vseh predpostavk izhaja, da je najbolj značajna tista rasa, ki jo zaznamuje najbolj popoln motoričen živčni sistem in katere čutni in vegetativni živčni sistem se najbolje ujema z motoričnim sistemom, ki mu je tudi podrejen. Dejansko to popolnost najdemo pri herojski, svetlolasi rasi, ne pa tudi pri drugih nižjih rasah, katerih telesna razmerja, dolžine rok in nog, muskulatura in sestava kosti izkazujejo očitne pomanjkljivosti. Če jih primerjamo s harmoničnim telesnim ustrojem svetlolase herojske rase."

In še drobec in prispevka z naslovom Cesarstvo svetlolasih v sedanjosti in prihodnosti: "Veselje in trpljenje boginje Ostare (gre za starogermansko boginjo pomladi, op. P. B.) in njenega kulta. Težki časi se izmenjujejo s časi ponovnega preporoda svetlolase herojske rase. Stroga naravna selekcija na Severu in izolacija v ledeni dobi sta to raso prisilila k vzgajanju rasne čistosti in kar najvišji razvitosti. Katastrofe, kakršna je sedanja katastrofa svetovne vojne (gre za prvo svetovno vojno, v kateri poraz Nemci občutijo kot narodno sramoto, op. P. B.), opomnijo to raso, da ne stopa več po poti rasne čistosti."

Iskanje prave strategije za preprečevanje skrajnega desničarstva
Iz povzetkov je očitno, da časopisi nacistov nikakor niso edini zapisi, ki bi utegnili buriti domišljijo in spodbujati k delovanju skrajne desničarje. Javni izrazi obžalovanja zaradi nacistične katastrofe in ukrepi za ustvarjanje multikulturne Nemčije so seveda pohvale vredne poteze, čeprav lahko pride do tega, kar je v knjigi Das Shylock-Syndrom oder die Dramaturgie der Barbarei (Sindorm Shylock ali dramaturgija barbarstva), v svoji odlični študiji evropske zgodovine kot preigravanja drame med meščanom, plemičem in Judom, znane iz Shakespearovega Beneškega trgovca, Dieter Schwanitz poimenoval prenasičenost z opravičevanjem za nacizem, kar se lahko sprevrže v nov zagon desničarstva. Ravno prebiranje v očeh sodobnega svetovljana abotnih kvaziideoloških spisov, ki pa so se izkazali za politično plodne, opremljenih s kritičnimi in strokovnimi komentarji, lahko največ pripomore k temu, da se katastrofa v maniri nacizma ne bi ponovila.

Polona Balantič