Težko je ločiti ekonomskega priseljenca in človeka, ki beži pred vojno - te stvari se pogosto prepletajo. Če imamo po vsem svetu prosti pretok kapitala, bi moral biti prost tudi pretok delavcev, je v oddaji NaGlas! dejal Bekim Sejranović, ki je pred 22 leti iz Hrvaške kot begunec odšel v Norveško, a zadnje leto živi v Zagrebu. Pogosto prihaja tudi v Ljubljano.

Rodil se je leta 1972 v Brčkem, kjer je obiskoval osnovno šolo. Srednjo pomorsko šolo je končal na Reki leta 1989. Na Univerzi v Oslu je leta 1999 magistriral iz južnoslovanskih književnosti. Delal je kot lektor na univerzi in učitelj norveškega jezika za tujce, pa tudi kot poštar, gradbeni delavec, pomorščak in še marsikaj. Za roman Nigdje, niotkuda je prejel nagrado Meše Selimovića za najboljši roman, objavljen v BiH-u, na Hrvaškem, v Srbiji in Črni gori leta 2008. Živi med Zagrebom, kjer so pravkar izdali njegov roman Tvoj sin Huckleberry Finn, Ljubljano, kjer obiskuje hčerko, in Oslom, kjer dela kot sodni tolmač za norveški jezik.

Vaš življenjepis je pester že od zgodnje mladosti. Rojeni ste v Brčkem, šolali ste se na Reki, leta 1993 pa ste odšli na Norveško. Zakaj tja?
Naključje. Bilo je leto 1993 in vse evropske države so že zaprle meje za begunce iz nekdanje Jugoslavije. Tja sem šel, ker sem bil brez dokumentov. Rojen sem v Bosni, živel sem na Hrvaškem, tam mi niso hoteli dati njihove slavne domovnice, zato sem moral prekiniti študij. Nisem mogel delati. Norveška je bila, ne bom rekel naključje, ampak edina izbira, edina država, kamor sem v tistem trenutku lahko šel.

Kakšna je bila integracija? Kako so vas sprejeli?
To je bilo pred 22 leti. Zelo dobro so nas sprejeli. Dobili smo nastanitev, socialno pomoč, šli smo na tečaj norveščine, hitro smo se naučili jezika. Po letu in pol sem nadaljeval študij in leta 1999 sem magistriral iz južnoslovanskih književnosti.

Je bilo v 90. letih pomembno, tako kot danes, ko gledamo begunce iz Sirije, ki želijo proti severu, ali ste begunec ali ekonomski migrant?
Da. Vedno je bila ta razlika. Če iščete boljše življenje, ste ekonomski prebežnik. Ti v večini primerov ne dobijo dovoljenja za bivanje. Pri azilu pa velja, da vas preganjajo na podlagi veroizpovedi, narodnostne pripadnosti ali pripadnosti politični stranki. V domovini vam mora pretiti smrt, da dobite dovoljenje za prebivanje. Približno odstotek ljudi dobi azil.

Je Norveška res obljubljena dežela, kot vsi radi mislimo?
Obljubljena dežela je, če bežite pred bombami in vojno. Težko je ločiti ekonomskega prebežnika in človeka, ki beži pred vojno. Denimo, če so v vojni uničili tovarne in nimate več možnosti za delo. Te stvari se pogosto prepletajo. Lahko ste hkrati vojni in ekonomski prebežnik. Menim, da si ima vsak pravico prizadevati za boljše življenje. Če imamo po vsem svetu prosti pretok kapitala, bi moral biti prost tudi pretok delavcev.

Kakšno delo lahko dobijo tujci na Norveškem?
Rokodelske poklice, tesarstvo, mizarstvo, danes opravljajo Poljaki, ki jih je tja prišlo 250 000. Težja fizična dela opravljajo v glavnem ljudje iz Afrike in Azije. Imamo hierarhijo: Norvežani delajo v uradih, drugi delamo težja fizična dela. Govorim na splošno, seveda so tudi izjeme.

Kaj menite o terorističnih napadih v Parizu? Pred nekaj leti se je nekaj podobnega zgodilo na Norveškem. Si je država opomogla po napadu Andreasa Breivika in kaj bi se zgodilo, če ne bi bil Norvežan, ampak musliman?

Rad bi izrazil sožalje vsem Francozom. To je grozljivo. Francija zdaj pravi, da je v vojni, toda vojna traja že 15 let. Najtežje je ljudem v Siriji. Bombardirajo jih Rusi, Američani, ves Nato. Znašli so se med Asadovimi silami in vojsko Islamske države. Zares težko jim je. Ko gre za napad na Norveškem, ki ga je izvedel Norvežan, pa je zadeva zelo zanimiva. Najprej je pred vladno poslopje nastavil bombo. Ko je to razneslo, so v nekaj urah, preden je šel na tisti otok pobijat mlade ljudi, vsi mislili, da gre za muslimanskega priseljenca. Veliko je bilo ostrih odzivov Norvežanov do vseh, ki so bili temnejše polti in tujega videza. Moj sostanovalec, Nigerijec, katolik, je zelo dobro povedal: Hvala Bogu, da tega ni storil tujec. Mislim, da bi bilo zelo težko za vse ljudi drugačne barve kože, če bi to storil musliman."

Veliko potujete, zdaj živite v Zagrebu, pogosto prihajate v Ljubljano. Zakaj so zdaj Hrvaška, Slovenija, Bosna ali Srbija boljše od Norveške?
Pogosto rad pravim, da je Norveška dobra zato, ker je, ko greš drugam, povsod topleje in ceneje. Čeprav sem 22 let živel na Norveškem, sem zaradi knjig pogosto prihajal v naše kraje. Že 15, 20 let pišem in izdal sem knjige v hrvaščini, srbščini, bosanščini, kakor koli že ...

In v slovenščini.
Tako je. Predvsem gre za osebne razloge. Živim v Zagrebu, ker honorarno pišem za Jutranji list in knjige. V Ljubljani imam hčer in iz Zagreba jo lahko pogosto obiskujem. Ko pa mi zmanjka denarja, grem spet na Norveško. Če se malo pošalim, bi rekel, da je Norveška moja molzna krava, ki mi daje denar.

Vse usklajujete. Pišete o begunstvu, zapuščanju doma iz kakršnega koli razloga. Zakaj so te teme pomembne in kdo so vaši bralci?

Te teme so pomembne, ker živimo v globalnem svetu, veliko je preseljevanja. Ljudje se že od nekdaj selijo, ker iščejo boljše ali varnejše življenje. Glede mojih bralcev pa bi rekel, da so od 70 do 80 odstotkov kupcev mojih knjig ženske. Moja nekdanja žena je rekla, da so moji bralci ženske, hipsterji in geji. Jaz bi dodal še ljudi, ki tako kot jaz živijo nomadsko življenje. Zelo veliko jih je, ki iščejo svojo identiteto oziroma jo najdejo na več različnih krajih."