Ameriški kantavtor in tekstopisec, poosebitev kritične drže in družbenega protesta šestdesetih, ni v zadnjih dveh tednih, kolikor vemo, da je letošnji dobitnik Nobelove nagrade za književnost, na to temo črhnil niti besedice.

Ima pa Nobelova akademija pravilo, o katerem se načeloma javno ne govori pogosto: vsakoletni lavreat mora v pol leta po razglasitvi nagrade imeti vsaj eno predavanje o književnosti, da je sploh upravičen do nagrade v znesku 900 tisoč dolarjev. V Dylanovem primeru bi se upošteval tudi koncert.

Per Wastberg, član Švedske akademije, ki nagrado podeljuje, je pred kratkim precej prahu dvignil z izjavo, da je Dylanova tišina "nevljudna in arogantna". Nobelova fundacije zavrnitve tako ali tako ne bi sprejela: njegovo ime bo uradno navedeno v rubriki dobitnikov nagrade, ne glede na to, kako ali če se sploh odzove. Ko gre za honorar, ki spada k plaketi, pa je druga pesem.

Pravilo narekuje, da mora imeti Dylan vsaj eno predavanje "na temo v zvezi z delom, za katerega je dobil nagrado"; to se mora zgoditi najpozneje v šestih mesecih po 10. decembru, obletnici smrti Alfreda Nobela, po komer ima nagrada ime.

"To je tisto, kar zahtevamo v zameno," je potrdila Jonna Petterson, predstavnica Nobelove fundacije. Privolili bi tudi v to, da bi Dylan namesto predavanja priredil koncert: "Poskušamo najti pristop, ki bi ustrezal lavreatu."

Prav tako nihče ne zahteva, da se predavanje zgodi v Stockholmu. Ko je leta 2007 nagrado dobila britanska pisateljica Doris Lessing, je bila preveč šibkega zdravja, da bi zmogla pot na sever. Sestavila je govor in ga poslala svojemu švedskemu založniku, ki ga je prebral na slovesnosti v Stockholmu.

75-letni Dylan je Nobelovo nagrado dobil za svoje "ustvarjanje novih pesniških izrazov znotraj velike ameriške tradicije pesmi". Njegove najbolj znane pesmi - na primer Blowin' in the Wind, The Times They Are A-Changin', Subterranean Homesick Blues in Like a Rolling Stone - so dokumentirale uporniški, protivojni duh generacije šestdesetih let, pa tudi številnih mladih, ki so ji sledili.

Zamujena priložnost ali pogumna odločitev?
Odločitev Švedske akademije je v javnosti poleg navdušenja povzročila tudi precej negodovanja: ljudje so se spraševali, ali Dylanovo delo sploh sodi v književnost, in opozarjali, da je Akademija zamudila priložnost, da pozornost sveta usmeri na kakega manj razvpitega literata.

V zgodovini nagrade jo je zavrnilo le šest lavreatov. Verjetno najslavnejši med njimi je francoski eksistencialist Jean-Paul Sartre, ki Nobelove nagrade ni hotel leta 1964. (Mimogrede, ko se je leta pozneje Sartre znašel v finančni stiski, je njegov odvetnik na Akademijo naslovil prošnjo za finančni del nagrade. Zavrnili so ga.)