Centru Harryja Ransoma, ki deluje pod okriljem omenjene univerze, je uspelo digitalizirati že približno polovico svoje zbirke, kar pomeni, da ima vsakdo z dostopom do medmrežja na razpolago približno 27 tisoč skeniranih strani Márquezove proze.

V rastočem spletnem arhivu, ki je katalogiziran tako v španščini kot tudi v angleščini, boste našli zapiske in osnutke, iz katerih so nastala "Gabova" antologijska dela, vključno z romanom Sto let samote, ki je iz kolumbijskega pisatelja ustvaril svetovni fenomen. V arhivu so tudi doslej še neobjavljene fotografije, zvezki, skicirke, scenariji in celo osebni predmeti, denimo zbirka pisateljevih potnih listov.

Dokumente, s katerimi bi lahko še služili, so odstopili svetu
Postopek seveda ni nov: v zadnjih desetletjih vse več arhivov digitalizira svoje zbirke. Vseeno pa je nenavadno, da lahko brezplačno na spletu dostopamo do del pisatelja, čigar stvaritve so še vedno zavarovane po zakonu o avtorskih pravicah. "Dediči pravic so pogosto zelo zaščitniški do svoje lastnine, češ da akademska uporaba zmanjšuje komercialno uporabnost in interes za knjige," je za The New York Times pojasnil Steve Enniss, direktor Ransomovega centra. "Hvaležni smo Gabovi družini, da je odklenila pokojnikov arhiv in tako ustregla njegovim bralcem po vsem svetu."

Zadnji roman ostaja skrivnost
Nekatere predmete iz arhiva, za katerega je ameriška univerza odštela 2,2 milijona dolarjev, bo še vedno mogoče videti le, če se podate v Teksas. Na spletu na primer ne bodo objavili nobenega od desetih osnutkov za Márquezov poslednji, nikoli dokončani ali izdani roman En agosto nos vemos (Videla se bova v avgustu). No, eno poglavje je že leta 2014, kmalu po pisateljevi smrti, objavil španski časnik La Vanguardia. Pisateljevi dediči so po tistem potrdili, da ne načrtujejo objave njegovega zadnjega romana.

Lahko pa na spletu na primer najdete osnutek na 32 straneh, v katerem Márquez skicira ogrodje načrtovanega drugega dela svoje avtobiografije, ki bi pokrival obdobje po tem, ko se je preselil v Evropo in pozneje v Ciudad de Mexico, kjer je napisal Sto let samote in kjer je preživel preostanek svojega življenja.

Demistificirano rojstvo velikega romana
Sociolog Alvaro Santana-Acuña,ki trenutno sestavlja knjigo o nastajanju romana Sto let samote, ugotavlja, da arhiv že zdaj, v nepopolni obliki, pomaga razjasnjevati nekatere mite in skrivnosti v zvezi z enim največjih romanov 20. stoletja - anekdote, ki jih je skrbno negoval tudi sam García Márquez. Rad je povedal, da je knjiga nastajala v nekakšnem "magičnem transu": "Od pisanja nisem vstal 18 mesecev."

Resnica je za odtenek manj poetična: ohranjena korespondenca je dokaz, da je nobelovec redno pošiljal odlomke raznim prijateljem in literarnim kritikom. Približno tretjino romana je še pred izidom knjige objavil v podlistkih v raznih svetovnih časopisih. Nekatere spremembe v končno različico je vnesel tudi na podlagi odzivov bralcev. "Vnaprej je objavil ključna poglavja, da bi ugotovil, kaj o njih menijo različna občinstva - navadni bralci, literarni kritiki, intelektualci," pravi Santana-Acuña.

Pa mu je bilo le mar za kritike
Tako kot številni pisatelji je tudi García Márquez trdil, da ne zapravlja časa z recenzijami, še posebej z negativnimi. No, v njegovih arhivih so ohranjeni celi zvezki z recenzijami njegovih del v različnih jezikih. Včasih jim je pripisal celo kake opombe ali opazke. Ko je kolumbijski časnik El Tiempo objavil že drugo recenzijo Stotih let samote (v prvi so roman odpisali kot slabo napisano levičarsko propagando), si je pisatelj pripisal: "(Ta kritika je) vsaj dolga in entuziastična!"