J.D. Salinger, ki kljub svojemu (količinsko) skromnemu opusu velja za enega od klasikov moderne ameriške književnosti, je svoje zadnje novo delo izdal leta 1965, zadnji intervju pa dal pred več kot tremi desetletji - in vendar bo nova biografija, tako vsaj obljublja njen avtor, razkrila kar nekaj doslej še neznanih podatkov o pisatelju, ki je umrl leta 2010, pri zrelih 91 letih.

Nova biografija, naslovljena preprosto Salinger, ki jo bo spremljal tudi dokumentarec, razkriva, da naj bi pisatelj zapustil pet še neizdanih del z navodili, da luči sveta ne smejo videti pred letom 2015. V nekaterih primerih naj bi šlo za javnosti popolnoma neznana dela, v drugih pa za razširjene izdaje že znanih knjig. V njih se menda pojavi tako Holden Caulfield, mladoletni junak Varuha v rži, kot tudi družina Glass, ki smo jo spoznali v Franny and Zooey in drugih zbirkah kratke proze. V zapuščini je menda še novela, ki jo je navdahnila Salingerjeva izkušnja vojne, ter knjiga, ki se odvija na ozadju druge svetovne vojne.

Literarni "comeback", kakršnega še nismo videli
Avtorja dokumentarca in filma Shane Salerno in David Shields pravita, da se lahko opreta na izjavi dveh ločenih in neodvisnih virov, ki sta potrdila namero o izdaji novih Salingerjevih del. "Doživel bo drugo dejanje, kakršnega ni imel še noben pisatelj v zgodovini," je Salerno velikopotezno napovedal za The new York Times. "Ta primer nima precedensa." Dokumentarec bo 6. septembra izdalo podjetje Weinstein Company, že tri dni pred tem pa po knjiga izšla pri založbi Simon & Schuster.

Podjetji svoje "razkritje" napovedujeta s plakatom, na katerem Salinger s prstom na ustnicah naproša: "Odkrijte resnico, a ne izdajte skrivnosti!" Obenem so vse recenzente in predstavnike filmske industrije, ki so film že videli, k molčečnosti zavezali s pogodbo o nerazkrivanju vsebine - poteza, ki bi bila dosledno molčečnemu in odljudnemu Salingerju verjetno povšeči.

Pisanje brez nadlege izdajanja
Salingerjev doslej izdani opus obsega en roman in 13 kratkih zgodb - a to gotovo ni bilo vse, kar je v življenju napisal. Leta 1974 je sam razkril, da piše vsak dan, pa tudi njegovi družinski člani so kasneje pripovedovali, da je pisal še globoko v starost. "V tem, da ne izdajaš, je čudovit mir," je bila njegova filozofija. "Izdajanje je grozljiv vdor v mojo zasebnost. Rad pišem. Živim, da pišem. A pišem samo zase in za lasten užitek."

Nazadnje so "svežega" Salingerja Američani lahko brali leta 1965, ko je v New Yorkerju izšla novela Hapworth 16, 1924. V devetdesetih naj bi izšla v ponatisu, a jo je Salinger, ko je novica pricurljala v medije, umaknil.

700 strani dolga biografija - "temeljno delo o eni najbolj ljubljenih in enigmatičnih osebnosti 20. stoletja", po besedah založnika - prinaša tudi še nikoli objavljene fotografije in pisma, v katerih pisatelj popisuje drugo svetovno vojno in uničujoč učinek, ki ga je imela nanj; v pismih popisuje tudi svoje občutke ob neverjetnem uspehu Varuha v rži. V knjigi so zbrani stari intervjuji ter citati znanih osebnosti, na katere je Salingerjevo delo naredilo vtis. O njem spregovorijo Tom Wolfe, Gore Vidal in celo Mark David Chapman, ki je tanki roman navedel kot razlog za svoj atentat na Johna Lennona.

Uradno društvo, ki skrbi za Salingerjevo dediščino, ni sodelovalo niti pri nastanku knjige niti pri dokumentarcu, so bili pa med procesom kritični do novih raziskav.