Razširjeni dnevnik ali 'skoraj roman', kakor svoje zapise označuje avtor, je nastajal dobri dve leti, od 2009 do 2011, v času, ko je njegova žena Rada zbolela in tudi umrla. Pahor se je s knjigo poklonil spominu ženski, ki mu je, kljub njegovemu pisateljskemu egoizmu, več kot petdeset let zvesto stala ob strani. Spominja se je od njune prve zaljubljenosti, poroke, rojstev obeh otrok do njene bolezni in smrti.

Hvalnica 50 letom skupnega življenja
Njun odnos je zaznamovala težka preteklost obeh. Rada je doživela smrt brata Janka Premrla - Vojka, sestre, požig hiše, internacijo, po vojni pa odpust iz službe zaradi moževega "protijugoslovanskega" pisanja v Sidru. Pahor se čuti zaslužnega, ker je ženo Rado prepričal, da je o bratu napisala roman Moj brat Janko Premrl - Vojko, objavil pa je tudi odlično zapisano pismo, ki ga je ob odpustu iz Adriaimpexa pisala svojemu nadrejenemu. Pahor v knjigi govori tudi o svoji zakasneli puberteti, ki jo pripisuje neizživeti mladosti. Pri tem misli na svojo nezvestobo in o njej spregovori zelo odkrito. Pisatelj se zaveda, da je bila žena ob njem verjetno zelo osamljena, ker je s svobodnostjo kdaj tudi pretiraval, vendar pravi, da njuna intimnost ni bila nikdar prezrta.
Urednik knjige Zdravko Duša je poudaril, da Slovenci nismo pogosti v izdajanju biografij, še manj v dnevniških zapisih, čeprav gre v obeh primerih za iskano in želeno literaturo. Knjiga o Radi kot nefikcijska literatura je zato kot dnevniški zapis še toliko bolj posebna, saj izraža stališča, predstavi opise osebnosti in ustvarja okvir nekega časa.
Neuničljiv spomin, ki ostaja
Knjiga o Radi ni prvi dnevniški zapis Borisa Pahorja. Knjigo odlikuje avtorjeva angažiranost, polemičnost in jasno izražena stališča. V Knjigi o Radi, ki je je intimno izpovedna, pisatelj še vedno veliko polemizira z realnimi dogodki. Dnevnik zaznamujejo zapisi številnih pisateljevih gostovanj po Italiji kot tudi po slovenskih krajih. Iz njih "veje" Pahorjev "mesijanski duh", ki je namenjen predvsem mladim in narodnemu ozaveščanju. Dnevnik zaznamuje tudi čas, ko se je zamejski pisatelj "prebijal" v Evropo in svet. Prebiramo lahko vrsto zapisov in omemb, kako je s svojo literaturo prek različnih prevajalcev in založnikov "prodirala" v tuje jezike. Osrednja rdeča nit dnevnika so zapisi o pokojni ženi, družici in sopotnici Radi Premrl Pahor.
Vsebinski okvir knjige
Zgodba Knjige o Radi je razdeljena na tri sklope. Prvi sklop opisuje življenje Rade in njene družine izpod Nanosa, ki je zaradi fašizma utrpela neskončno škodo. Od požiga hiše, življenja v taborišču do mrtvih. Drugi del knjige je najbolj neposreden. Gre za pisateljeve intimne zapise z obiskovanj in srečevanj bolne žene v sanatoriju. To je bil čas poslavljanja. Kar najbolj zaznamuje ta del knjige je to, da spregovori o rečeh, o katerih sta zakonca molčala celo življenje. Na ovitku knjige je zapisan kratek citat, ko Pahor vpraša ženo: "Radonči, kdo ima tebe rad?" Žena na njegovo vprašanje odgovori z vprašanjem: "Kdaj si se tega zavedal?" Preplet dveh različnih življenj, ki sta tekli drugo ob drugem in sta se na trenutke srečali.

Tretji sklop knjige je namenjen življenju po ženini smrti, ko začne avtor zbirati vso dokumentarno gradivo, njeno in svojo korespondenco, dokumente, fotografije, stare zapiske, revije, časopisne članke itd. Našel je koledar, v katerem si je nekoč žena zapisovala mnenja o možu in življenju z njim, pogovarjal se je z njeno dobro prijateljico, ker je hotel vedeti, kaj ji je pripovedovala o njem ... Sklop odlikuje "intimna detektivska zgodba", ki sestavlja njun odnos in življenje v novo pripoved, ki včasih nepričakovano odstre delčke avtorjevega samospraševanja, moralne dileme, prepletene s pripovedjo o tem, s kakšno strogostjo in upovedovanjem je pisatelj opravljal svoj poklic in v kakšno oporo mu je bila žena, ki je tudi sama pisala in prevajala, vendar vsemu navkljub "ostajala v Borisovi senci".
Pišem, diham, živim
Boris Pahor je poudaril, da je pričujoča knjiga ženina zasluga, da je sploh začel pisati svoje dnevniške zapiske. Poudaril je, da sta bila z Rado ves čas enotna. Podrobneje je spregovoril o nesrečni usodi Radine družine, ki je bila ponosna na svojo identiteto. Na fašizem so gledali zviška, zato bi Rado lahko dal, kot je dejal, za zgled Sloveniji. Ta je sicer spoštovana, a sama sebe ne spoštuje. Kot država nima ponosa, čeprav ni nobenega razloga za to, da bi se podcenjevali.
Knjiga o Radi pove več o pisatelju kot o ženski, ki ji je verjetno hotel postaviti literarni 'spomenik'. Pahor je pisanju podredil popolnoma vse, kar pojasnjuje marsikaj v njegovem življenju. Lahko bi rekli, da ga brez pisanja ne bi bilo. Pisanje je zanj kot dihanje, je sopomenka za življenje.
Pokončna "vodoravna lega"
O svojem zakonu je Pahor še povedal, da je njuna vez temeljila na svobodi, ki jo je, kar je odkrito opisal tudi v knjigi, celo izrabil; pri tem je imel v mislih nezvestobo. Danes priznava, da žene ni bil vreden, kajti sama je bila plemenita in ga je imela kljub temu rada. Prijateljem in znancem naj bi večkrat govorila, da se "Boris rad vname in kakor se vname se tudi pogasi".
Zakonca nista nikoli spregovorila o smrti in umiranju. Do zadnjega trenutka sta o tem molčala, kot da bi hotela večno ostati skupaj. Vse, kar je bilo med njima zares pomembnega, se je dogajalo v njuni notranjosti. Ko je izvedel, da jo bo kmalu "izgubil", je začel pisati. Pisal je vsak dan in tudi potem, ko je žena umrla.
Začenja se Pahorjevo leto
V imenu Cankarjeve založbe in Mladinske knjige je Borisu Pahorju čestital tudi predsednik uprave Mladinske knjige Peter Tomšič. Dejal je, da so z današnjim dogodkom želeli s pisateljem ob njegovih knjigah praznovati v družbi družinskih članov, prijateljev, kolegov, znancev in vseh obiskovalcev. Pred tremi leti sta Cankarjeva založba in Mladinska knjiga izdali Pahorjeva Zbrana dela (Nekropola, Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Spopad s pomladjo), lani so izdali Trikrat ne, danes je izšla Knjiga o Radi, za prihodnje leto pa s Tatjano Rojc načrtujejo izid nove knjige Tako sem živel.
Knjiga o Radi kot tudi vse druge knjige pisatelja niso spomeniki. So priklic spomina, pričevanja. Če se da spomenike porušiti in umazati, spomini ostanejo. Zapišejo se v kolektivni spomin naroda in tako postanejo nesmrtni.

Nina Zofič