Mednarodno uveljavljeni tržaški pisatelj Boris Pahor danes praznuje 99. rojstni dan. Leta 1913 v Trstu rojeni pisatelj je na lastni koži izkusil tako italijanski fašizem kot tudi nemški nacizem in jugoslovanski komunizem - ter vse tri zavrnil kot velike totalitarizme 20. stoletja. Eden izmed najbolj prevajanih slovenskih avtorjev je pogosto omenjan tudi kot kandidat za Nobelovo nagrado.

Ob tej priložnosti je Pahorju čestital tudi minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk. Zaželel mu je veliko zdravja in nove pisateljske ustvarjalnosti, v čestitki pa je tudi poudaril moralno avtoriteto človeka, ki se je uprl trem diktaturam, ki so ga preganjale samo zaradi njegove zavezanosti slovenstvu, svobodi in demokraciji. "Te vrednote s svojimi deli prenašate po vsej Evropi, svoje bralce pa seznanjate tudi s trpljenjem primorskih Slovencev, za kar smo vam še posebej hvaležni," je v čestitki še zapisal minister.

Pol stoletja z Rado
Jubilej bo Pahor pospremil z objavo svojih dnevniških zapisov Knjiga o Radi, poklon polstoletnemu življenju z ženo. Spominja se je od njune prve zaljubljenosti, poroke, rojstev obeh otrok do njene bolezni in smrti. Njun odnos je zaznamovala težka preteklost obeh. Zapisi, ki jih je izdala Cankarjeva založba, so nastajali med letoma 2009 in 2011.

Formativna leta v senci morije
Še kot otrok je Pahor 13. julija 1920 doživel fašistični požig Narodnega doma, takrat osrednje ustanove tržaških Slovencev, pozneje pa fašistično preganjanje primorskih Slovencev. Zato se je med drugo svetovno vojno vključil v narodnoosvobodilno gibanje, a je bil leta 1944 aretiran in poslan v nacistična taborišča Dachau, Natzweiler-Struthof in Bergen-Belsen. Kalvarijo je preživel in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil v Trst, kjer se je po diplomi na univerzi v Padovi zaposlil kot profesor na tržaških slovenskih šolah.

Pogumno plavanje proti toku
Vključil se je tudi v slovensko kulturno in politično življenje s pisanjem in urejanjem revij, kakršna je bila Zaliv. Pri tem sta ga zaznamovali kritično gledanje na slovensko stvarnost in samostojnost mišljenja, zaradi česar je kmalu prišel navzkriž s takrat prevladujočo levičarsko stranjo v slovenski manjšini in z novo komunistično oblastjo v Sloveniji. Čeprav je sam po političnem prepričanju levičar, se ni nikoli strinjal z nastopanjem Slovencev znotraj italijanskih levih strank, ampak se je kot narodnjak zavzemal za samostojno politično nastopanje.

Takratnemu režimu v Sloveniji se je zameril predvsem z izidom knjižice Edvard Kocbek - pričevalec našega časa leta 1975, ki jo je skupaj z Alojzom Rebulo napisal ob 70-letnici Edvarda Kocbeka. V intervjuju je takrat Kocbek prvič spregovoril o povojnem poboju vrnjenih slovenskih domobrancev, zaradi česar so Pahorju jugoslovanske oblasti za dalj časa prepovedale vstop v državo.

Živa vest naroda
Pahor in njegova dela so doživeli ponovno ovrednotenje šele po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, ko je prejel Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije. Kritično držo ohranja pisatelj še danes, med drugim ob polemikah o italijanskem dnevu spomina na povojne poboje in odhodu Italijanov iz Istre, pri čemer Italiji očita pozabljanje na fašizem, obenem pa je kritičen tudi do slovenske drže.

Njegova dela Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola, Spopad s pomladjo in tudi druga so ob izidu v drugi polovici prejšnjega stoletja zaradi sistematičnega zavračanja komunističnih oblasti ostala prezrta. Slovenski bralci in javnost Pahorja odkrivajo šele v zadnjih dveh desetletjih.

Desetletja prezrtosti
"Na žalost je to res, saj je tisto, kar se je zgodilo v tujini, kot bumerang udarilo na Slovenijo. In ko me danes ustavljajo mimoidoči, da bi mi stisnili roko, ne vem, kaj bi, saj sem kot pisatelj živel in delal dolga desetletja, prepoznavnega pa so me naredili mediji in tujina šele v zadnjih letih," je lani ob praznovanju 98-letnice dejal Pahor.

Pahor, ki je tudi sam pisal v tujih jezikih, prejema priznanja in izraze spoštovanja iz predsedniških palač najpomembnejših evropskih držav. Med drugim mu je v zahvalo za bogatenje njihovega jezika Francija leta 2007 podelila naziv vitez legije časti, lani pa je bil imenovan za francoskega komandanta reda umetnosti in leposlovja.