Tako je svojega prijatelja, tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, opisal njegov prvi francoski založnik Pierre Guillaume de Roux. 24 let mu je bilo, kot je povedal za Radio Koper, ko je prvič v roke vzel italijanski prevod romana Nekropola, ki ga je v trenutku prevzel. "Preprost jezik, s katerim je opisoval grozo in strah. Zelo sem bil frapiran," se spominja. Po izidu francoskega prevoda so čakali pet let, da "se je odzvala kritika, in stvari so se nekako postavile na pravo mesto". Takrat se je začelo nizanje uspehov.

Pogovor s francoskim založnikom so na Radiu Koper objavili v sklopu avgustovskega poklona tržaškemu pisatelju in njegovemu visokemu jubileju. Vsak delavnik ob 13.15 v avgustu je bila na sporedu oddaja, v kateri je mogoče prisluhniti Pahorjevim besedam, ki jih hranijo v arhivu, ali pa, kako na literata gledajo njegovi občudovalci, pisatelji, uredniki in zgodovinarji. Niz oddaj, ki jih pripravlja Neva Zajc, so nadaljevali tudi v tekočem tednu, vrhunec pa bo pogovor s pisateljem na njegov rojstni dan, v ponedeljek, 26. avgusta.
Danes je tržaški pisatelj eden najpomembnejših in najbolj prevajanih slovenskih avtorjev. Vendar slovenski prostor pisatelju, ki je bil vedno brez dlake na jeziku, ni vedno namenjal zaslužene pozornosti. Dolgoletna vrzel njegove navzočnosti (tudi v radijskem arhivu) je sledila tudi dogodkom, ko se je leta 1951 v Primorskem dnevniku postavil v bran svojemu literarnemu vzorniku Edvardu Kocbeku in kritiško napadeni zbirki Strah in pogum. Posledica tega sta bila razkol tržaškega levičarskega kroga, v katerem je Pahor deloval od leta 1946, in konec Pahorjevega sodelovanja s Primorskim dnevnikom.

Ko ga je tako leta 1991 sprejel tedanji slovenski ministrski predsednik Lojze Peterle, je pisatelj to sprejel kot priznanje in zahvalo za njegovo skrb in prizadevanje za ohranitev slovenstva. Vabilu na pogovor se je z veseljem odzval, ni pa pričakoval, da bo gospod predsednik srečanje uporabil za priznanje tega, kar se je zgodilo in kar je pisal o nacionalnem vprašanju. Takole je tedaj povedal v pogovoru z Nevo Zajc: "Še bolj pa sem bil presenečen, da je nekako obžaloval način, s katerim so moje pisanje obravnavali oziroma odklanjali prejšnja leta. To se mi je zdelo zelo upoštevanja vredno, da nova vlada nekako popravlja tisto, kar je bilo vsestransko zgrešeno. Jaz sem bil prepričan od samega začetka, da nacionalno vprašanje ne bo zamrlo, kakor je ideologija zahtevala, da ne gre za nikakršne nacionalizme, ampak za potrditev entitete. Odklanjanje nacionalne zavesti, ki je bila vidna v povojnem življenju, se mi je zdelo nesmiselno, posebno po vsem žrtvovanju in po vseh mrtvih, ki jih je zahteval osvobodilni boj. Po vseh taboriščih in vsem, kar se je dogajalo, je človek pričakoval, da bo imela po vojski Slovenija svoj status, da se bo uveljavila kot samostojna, čeprav povezana z drugimi narodi, ne pa, da bo skušala svojo identiteto umikati v korist proletarskega internacionalizma."

Poklon in beg iz "mesta v zalivu"
Ohranil se je tudi pogovor z Borisom Pahorjem, ko se je leta 1958 na literarnem večeru nekdanje koprske založbe Lipa pogovarjal z Jožetom Lavrenčičem. "Moj konjiček je potovanje in običajno vedno z željo, da se rešim svojega mesta. Ko pa sem nazadnje zelo daleč, kot to poletje nekje dol v Egiptu, vidim, da je pravzaprav še najbližje takrat, ko sem daleč od njega," je tedaj dejal pisatelj. To je bilo tri leta za tem, ko je svojemu ljubemu Trstu posvetil zbirko novel, Mesto v zalivu. V tem je popisal čas, ko je bilo mesto po kapitulaciji Italije že pod nemško okupacijo, sam pa se je pridružil Osvobodilni fronti. Tedaj je že razmišljal o svojem novem delu, tokrat knjigi o Trstu v času ilegale. Roman Kres v pristanu je tudi izšel leta 1959, trinajst let pozneje pa je predelanega ponatisnil pod naslovom Grmada v pristanu. Pisatelj je že mnogokrat spregovoril o grozljivi izkušnji, ki ga je zaznamovala pri sedmih letih, ko je bil priča požigu Narodnega doma v Trstu.
Plameni, ki so preganjali sedemletnega dečka
"Potek dogodkov je bil tak. Mi smo stanovali v Trstu v takrat zelo revnem stanovanju, skoraj pod zemljo, v kleti. Na stenah so se izražali odsevi požiga. Že ko smo bili tam, smo bili pričujoči tej hudi nesreči za nas Slovence v Trstu. Jaz ne vem, od kod je prišla ta ideja. Imel sem sedem let in sem s svojo sestrico zbežal. Tekla sva prav dol na trg, kjer so bile tedaj vojašnice, in sva za nekim vogalom gledala to tragedijo, plamene, zublje v vseh nadstropjih. Ta travma je ostala v meni in presekala razvoj. Potem sem se namreč zavedal, da nisem čutil nobenega smisla glede prihodnosti razvojne poti dijaka oziroma učenca. In seveda sem plamene potem še enkrat doživel na drugačen način. Ko sem leta 1944 prišel v Dachau … Tam so se nekako ti plameni nadaljevali, tisti plameni, ki jih jaz nekako doživljam kot sedemletni otrok v Trstu," je leta 2009 dejal v dokumentarni radijski oddaji Trmasti spomin.

Svoje izkušnje je Pahor prelil v pisanje o nesvobodi in postal ob koncu prejšnjega stoletja nekakšen glasnik zgodovinsko utemeljene liberalnosti slovenskega dela Trsta. Ob osemdesetem jubileju je pred 20 leti o tem povedal: "V bistvu je šlo za vprašanje nesvobode, nesvobode v smislu ravnanja italijanske oblasti do nas … Še danes nimamo konkretnega zakona, ki bi nas upošteval kot entiteto v Italiji, in na drugi strani je bila tudi nesvoboda na ljubljanski strani, ker je ravno takrat napadla Kocbeka zaradi zbirke novel. Danes se to zdi smešno, ampak takrat je bilo to državno, republiško vprašanje, zato so Kocbeka politično likvidirali. Nesvoboda je bila torej na vsakdanjem krožniku, če hočete, in to jaz danes zelo poudarjam pri raznih intervjujih …"

Iskreno pričevanje, ki odpira svetlo okno v prihodnost
Kot popolnega pričevalca, ki obnavlja svoje izkušnje, ne da bi jih spreminjal ali prilagajal času in novim kontekstom, je literata opisala zgodovinarka Marta Verginella, ki njegovo delo spremlja že dolgo. "Postavlja se ob bok Primu Leviju, postavlja se ob bok Imreju Kertészu in drugim pričevalcem in hkrati opozarja na trpkost, dramatičnost, tragičnost tistega vojnega časa. Opozarja s svojim pričevanjem, da ni nujno ta izkušnja neobnovljiva, lahko se zgodi tudi, da v najbolj zvitem, najbolj idealnem svetu zlo ponovno prevlada, ampak hkrati nam s svojim pričevanjem poskuša dajati tudi neko pozitivno pot, neki svetel zgled in lahko rečemo, v tem svojem pričevanju skuša odpreti neko svetlo okno v prihodnost," je med drugim dejala zgodovinarka.

Pahorjeva ladja se vrne v Trst
Boris Pahor kljub sorazmernemu uspehu prvih del ni ostal spregledan le v matični domovini, ampak tudi v rodnem Trstu. Vse dokler niso njegovega temeljnega dela Nekropole odkrili francoski kritiki in bralci. Delo, ki ga je Pahor napisal že leta 1967, je dolgo čakalo neopaženo. Za izid v Franciji je v zaslužen tudi Evgen Bavčar, ki ga je tedaj priporočil francoskemu založniku de Rouxu, saj je v delu namreč prepoznal "edinstveno delo, ki gre po estetski in tudi literarni drži nad vsa dela, ki jih do zdaj poznamo s tega področja". Najprej z Nekropolo, nato pa s francoskim prevodom Spopad spomladi je Pahor postal evropski in svetovni avtor.

"Ta projekt, da pridemo prek Francije in tudi Nemčije v Italijo, je bil utopičen, ampak to se je zgodilo, zdaj je prišla njegova ladja v Trst. Končno je priznan kot tržaški avtor, član tržaške literarne šole in tudi priznan v Italiji, kot avtor slovenskega rodu, ki piše v slovenščini," pravi Bavčar. Prijatelju pa ob stoletnici želi, "da bi veliko časa spremljal ta svoj uspeh, ker bi moral biti tako priznan že pred 40 leti". "Njegova biološka trdoživost in mentalna, duhovna upornost in kreativnost sta pripomogla k temu, da Slovenci kot narod zamudnikov nismo izgubili nečesa velikega."