"Danes govorimo o Borisu Pahorju, ampak Boris Pahor ni nič v primeru, če ne znamo voditi države," je bil neusmiljen.

Ob sklepu znanstvenega srečanja Pahoriana ob skorajšnjem 100. rojstnem dnevu Borisa Pahorja se je pisatelj zahvalil Evgenu Bavčarju, za katerega trdi, da brez njega ne bi bilo ne današnje slovesnosti ne prevodov Pahorjevih del v razne jezike. "Ljubljana ne bi poskrbela za prevod Borisa Pahorja, še na misel ji ne bi prišel," je poudaril Pahor. Zahvala za prepoznavnost njegovega dela gre po njegovih besedah še francoskemu založniku in prijatelju Pierre-Guillaume de Rouxu, ki je "poslušal dva strica, ki sta mu pridigala o tej knjigi" in poskrbel za prvi prevod Nekropole v francoščino.

"Primus erat Bavčar, secundus erat Pierre-Guillaume. Ona dva imata zaslugo, da sem sploh postal človek, o katerem se je govorilo. Prej v Franciji, v New Yorku in v Nemčiji kot v Italiji in tako naprej," je poudaril pisatelj.

"Opravičilo" za prisotnost
"Opravičiti se moram za svojo prisotnost," je na svoj značilno šegavi, lucidni način že zjutraj, po uvodnih nagovorih znanstvenega srečanja Pahoriana pripomnil slavljenec dneva, še ne stoletni pisatelj. "Malo mi je nerodno, kajti taki dogodki se po navadi odvijajo, ko avtorja ni več med živimi. A kot je bilo v mojem življenju vse "narobe", je tudi do tega prišlo - "narobe"."

Na znanstvenem srečanju Pahoriana so opus pisatelja, ki bo 26. avgusta dopolnil sto let, razčlenjevali številni poznavalci, sam pisatelj pa jim je z zanimanjem prisluhnil (z obljubo, da "bo sodeloval in razložil, kar bo treba razložiti"). Srečanja se je kljub zgoraj omenjenim zadržkom udeležil predvsem na prošnjo organizatorjev in zaradi udeležbe uglednih gostov.

Po besedah predsednika uprave Mladinske knjige Založbe Petra Tomšiča so kot govorce na današnje znanstveno srečanje povabili tiste posameznike, ki jim je Pahor dovolil vpogled v svoj miselni, duhovni in pisateljski svet. Pahor je, tako Tomšič, kljub težki življenjski zgodbi "ostal tak, kot je bil, na svoj način in na svoji poti, ki je neponovljiva". "Pahor nas še vedno preseneča in upam, da bo tako tudi v prihodnje," je sklenil.

Moralna lekcija iz domoljubja
Predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), akademik Jože Trontelj, je v svojem nagovoru spomnil, da je Pahor s svojim pogumom in brezkompromisno pokončno držo prispeval k pravični obsodbi moralnih zablod in totalitarizmov preteklega stoletja, ki jih je občutil tudi na lastni koži. Iz njegovih del odmeva slogan J'accuse!, saj prinašajo zgodbe, ki opozarjajo na to, kaj se zgodi, ko se ideologija spoji z željo po oblasti. Po Trontljevih besedah je dalo Pahorjevo pisanje tudi čvrsto moralno lekcijo iz domoljubja Slovencem, pa tudi zamejcem in izseljencem. "Zavedanja o tem slovenskem "čudaštvu" je res več, vedenja pa še nam ni uspelo korenito spremeniti," je dodal.

Slovensko besedo v Trstu povzdignil na raven umetnosti
Književnik Alojz Rebula se zaradi zdravstvenih težav današnjega srečanja ni udeležil, je pa organizatorjem poslal svoj Nagovor (o) prijatelju. Med drugim je zapisal, da je po Vladimirju Bartolu, ki pa se je z odselitvijo Trstu odtujil, Pahor prvi tržaški Slovenec, ki je v tem mestu slovensko besedo zastavil ne komercialnemu, temveč umetniškemu cilju. "Z njim je slovenska beseda v Trstu, dotlej beseda kamnarjev, pekov, mlekaric, postala tudi beseda umetniške lepote," je med drugim zapisal.

Prav tako so uvodoma prebrali tudi prispevek glavne urednice založbe Bompiani Elisabette Sgarbi na temo Pahor je Trst. Kot je zapisala, je Trst mesto mnogoterih duš, mnogoterih izkušenj in mnogoterega vedenja. Vse te lastnosti Pahor po njenem mnenju združuje v svoji osebnosti kot človek in kot pisatelj, vendar z neko dodatno vrednostjo, ki izhaja iz njegove slovenske pripadnosti. "Od njega bi si želeli novih besed, da bi v njih našli smisel, ki bi zavezal skupaj dve stoletji evropskega življenja, da bi lahko preko njegovih besed odkrili dodatni smisel naših kaotičnih eksistenc," je še zapisala Sgarbijeva.

Francoski literarni in filmski kritik Jean-Luc Douin je organizatorjem simpozija sporočil: "Kljub dvomu, kljub zvestemu spominu na trpinčene tovariše, kljub trenutnemu prepričanju, da ni več zmožen sreče, ker je stal na pragu krematorija ('Kakšna rešitev naj bo žensko telo ob tistih prikaznih?'), Pahor vendarle verjame, da lahko poželenje in ljubezen prineseta odrešenje. In to tudi dokaže."

Filozof in umetnik Evgen Bavčar je spregovoril na temo Boris Pahor: beseda in ljubezen. Beseda je po njegovem mnenju lahko nekaj poživljajočega, nekaj nedojemljivega in obenem izredno živega. Ko ni več besede, pa začne telo razpadati in prav v tem smislu si Bavčar zamišlja Pahorjevo pisavo. "Gre pa seveda za aktivno hrepenenje do besede, za aktivno hrepenenje do ljubezni. Se pravi do tistega večno ženskega, ki nas vleče naprej," je dejal.

Po njegovih besedah je Pahorjeva pisava "tisto dejanje, ki je neke oblike dar, kot plašč sv. Martina". "Plašč topline, ker ni dovolj, da se Pahor v eksistenco postavlja kot pisatelj, ampak podaja s tem mečem ljubezni tudi del svojega plašča, se pravi del svoje besede, tistim, ki so obmolknili, ki jih ni več, oziroma tistim, ki so že tukaj, pa še ne obstajajo v literarnem prostoru, kot si ga on domišlja," je razmišljal Bavčar.

O zametkih revije Zaliv
V nadaljevanju simpozija je spregovoril tudi zamejski literat Miroslav Košuta, čigar prispevek ni bil "hvalisavo opevanje jubilanta, ampak neki kritičen rezime" šestdesetih let njune skupne poti. Med drugim je Košuta spregovoril o različnih pogledih na ustanovitev revije Zaliv, ki je, tako Košuta, odločno Pahorjeva revija, ki pa po njegovem mnenju ni bila ustanovljena tako, kot to Pahor opisuje zadnje čase. Košuta poudarja, da so jo ustanovili različno misleči kot skupinsko revijo. Nekateri so sčasoma tudi odpadli zato, da je Zaliv lahko postal resnično Pahorjeva revija. To pa se je nedvomno zgodilo zaradi njegove polemične žilice in neuklonljivosti ne takšnemu ne drugačnemu sistemu.

Pisatelj tržaškega mestnega jedra
Sklop današnjih predavanj o Pahorjevem življenju in delu je sklenila literarna zgodovinarka Tatjana Rojc. Za temo svojega prispevka je izbrala Trst kot analitično enoto Pahorjeve biti: "Pahor se prepoznava v tržaškem mestnem jedru. Mogoče je edini slovenski pisatelj, ki tudi spada v to jedro povsem zavestno. To enoto pa sem izbrala tudi zato, ker se mi zdi, da ponazarja začetek pogromov, ki so zaznamovali celotno Primorje od 20. let dalje. Prav tako gre za enoto, v kateri je prepoznavna Pahorjeva mediteranska narava, njegov literarni žar, ki je povsem neobremenjen in zagledan v drugačne zamejenosti in drugačno, tudi odkrito izpostavljanje ne samo literarnih, ampak tudi političnih vrednot in problemov, za katere se osrednja Slovenija večkrat ne zanima ali pa jih ne razume."