S tem ko Brazilija z velikimi koraki stopa na zemljevid svetovnih političnih in gospodarskih velesil, se veča tudi zanimanje za njeno kulturo. Pri nas v okviru pobude za večjo prepoznavnost brazilske literature založba Modrijan v sodelovanju z brazilskim veleposlaništvom izvaja projekt Glasovi Brazilije. Potem ko je spomladi izšel roman Devet noči pisatelja Bernarda Carvalha, je pred kratkim na slovenske knjižne police v sklopu projekta prišel še roman Večni sin pisatelja Cristovaa Tezze.

"Prevod knjige Večni sin je del širše pobude brazilskega ministrstva za zunanje zadeve za širjenje in za promocijo brazilske književnosti v državah, kjer še ni tako poznana. Portugalščina ni tako razširjen jezik, kot so recimo angleščina, francoščina in španščina, zato želimo predstaviti svoj jezik in kulturo v deželah, kjer naš jezik ni tako poznan," je ob predstavitvi knjige dejal brazilski veleposlanik Gilberto Fonseca Guimarães de Moura.

Ob tem je poudaril, da njegovo poslanstvo ni biti le veleposlanik Brazilije, temveč je glasnik celotnega luzofonskega področja v Sloveniji, kajti Brazilija je edina, ki ima diplomatsko predstavništvo.

Ob predstavitvi knjige je potekal tudi pogovor o sodobni brazilski književnosti. "Brazilski pesniki so dolgo zgolj posnemali zglede iz Evrope, sploh v času romantike in pozneje realizma, pa tudi pozneje v modernizmu, potem pa so razvili neki svoj stil in šele takrat, ko so priznali svoje brazilske korenine, je njihova literatura postala zares avtentična," je dejala prevajalka in lektorica za portugalski jezik na Filozofski fakulteti Blažka Müller Pograjc.

Brazilska literatura dolgo pod vplivom evropske
Njenim besedam je pritrdila tudi Jasmina Markič, vodja katedre za španski jezik na Filozofski fakulteti, ki je tudi odlična poznavalka sodobne brazilske književnosti, v Braziliji pa je v mladosti nekaj let tudi živela. "Enako je bilo tudi z brazilskim romanom. Brazilski roman je bil najprej usmerjen v brazilske tematike, in sicer je bilo v ospredju življenje na podeželju. Gre za avtorje, kot je Jorge Amado. Šele v sodobnejšem času pa se je zgodil preobrat, da so se preusmerili v bolj urbano literaturo, kjer so tematike zelo raznolike." Po njenih besedah se tako precej sodobnih brazilskih avtorjev ukvarja s socialnimi tematikami, s katerimi se spopadajo velika brazilska mesta, zelo prisotna v brazilski literaturi pa je tudi tematika migracij.

Kot je povedala prevajalka knjige Večni sin Katja Zakrajšek, je vprašanje, kaj dejansko pomeni pisati kot Brazilec, vprašanje, s katerim se brazilski literati soočajo že dolgo. Brazilski pesnik, pisatelj in dramatik Joaquim Maria Machado de Assis, ki velja za najbolj priznanega brazilskega literata, se je v enem izmed svojih esejev spraševal, kaj določa pisanje kot brazilsko. Ugotovil je, da ni treba pisati o brazilskih vaseh, da bi pisanje identificiral kot brazilsko, temveč je treba pisati kot človek svojega časa in svoje dežele, četudi ne pišeš o svoji deželi.

Z avtobiografskim romanom Večni sin osvojil številne knjižne nagrade
Knjiga Večni sin je za romanom Noč v Curitibi drugi roman Tezze, ki je preveden v slovenščino. Tezza velja za enega najbolj priznanih pisateljev srednje in mlajše generacije, Večni sin pa velja za njegov do zdaj najboljši roman. Knjiga pripoveduje o očetu pisatelju, ki se mu leta 1980 rodi sin Felipe, ki ima Downov sindrom.

Rojstva potomca se je zelo veselil, po postavitvi diagnoze pa se njegov svet sesuje. Prevevajo ga občutki sramu, nemoči, jeze, zakaj ravno on. Kot je povedala Zakrajškova, se knjiga ves čas sprehaja po tanki meji med romanom in avtobiografijo. Celoten roman je seciranje odnosa med očetom in sinom, ki ju spremljamo skozi dolga leta. "Pri tem je Tezza neprizanesljiv: ne tolaži, ne olepšuje, temveč govori o stvareh, ki si jih je najtežje priznati," pravi prevajalka.

"Prvi otrok v zakonu je orjaška nadlega. Vsiljivec zahteva prostor in pozornost, preveč joče, ne pozna ne urnika ne meja, skorajda ni skupne govorice. Skoraj nič ne obvladuje svojega telesa, ki živi svoje lastno brbotajoče življenje," med drugim piše Tezza in boleče iskreno prizna, da je, če bo napisal knjigo za sina, ta ne bo mogel nikoli prebrati.

Knjiga za nepomoč, ki pomaga
Na trenutke trpko branje nikakor ni sentimentalno in je daleč od vodnika, kako ravnati z otrokom z Downovim sindromom. "To ni knjiga za samopomoč, to je knjiga za nepomoč, kot je v enem izmed intervjujev dejal sam pisatelj," pravi prevajalka. V njej je pisatelj iz prve roke povedal vse, kar se sicer ne spodobi izreči in ravno tako je dejansko pomagal številnim staršem, ki so se znašli v enakem položaju kot on. Tezza na mojstrski način na "svoj" lik v knjigi gleda z distanco, zaradi česar je knjiga še prepričljivejša. Ob tem Zakrajškova dodaja, da je razkol med svetovoma, v katerih živita oče in sin, v knjigi upodobljen na kompleksen, a hkrati čudovit način. Očeta in sina ob koncu združi nogomet, v katerem se njuna svetova prepleteta.

Za roman Večni sin, ki ga je napisal leta 2008, ko je Felipe dopolnil 28 let, je Tezza prejel številne knjižne nagrade in se uveljavil tudi zunaj brazilskih meja. Roman so prevedli v številne tuje jezike.