Lahkotnost izmenjave informacij je ena stvar, umetnost pa druga. Brez literature, ki se človeka dotakne in ga zna spremeniti, bomo postali svet povprečnežev in barbarov. Zelo me skrbi.
Pri nas je pomen dramatike zadnjih dvajset let minimalen, ker je izgubila svojo tradicionalno družbeno, disidentsko ost, zato ljudi zanima samo še kot razvedrilo. Kot zabava pa se nikakor ne more kosati s političnim cirkusom, ki ga vsak dan gledamo na televiziji.
V MMC-jevi spletni klepetalnici smo gostili pisatelja, dramatika, prevajalca in urednika Evalda Flisarja, ki je za svoje delo med drugim prejel dve Grumovi nagradi in nagrado Prešernovega sklada. Z delom Na zlati obali je v konkurenci za 21. kresnika, nagrado za najboljši roman leta, a pravi, da ga "športna"naravnanost nagrade moti, saj "deformira percepcijo literature". Kakovosti namreč ni mogoče meriti s točkami. S konkurenco je vedno zadovoljen, a drugih nominirancev še ni prebral, bo pa zagotovo prebral nagrajenca.
Flisar na tujih odrih
Flisarjeva dramska besedila pogosto uprizarjajo na tujih gledaliških odrih. Pred petimi leti je v New Yorku izšel angleški prevod njegovih sedmih dram (Collected Plays, Vol. 1) in tako njegova besedila tudi pridejo do gledaliških direktorjev v tujini. Japonska uprizoritev Nore Nore, ki je bila napovedana za letošnji kranjski Teden slovenske drame, je žal zaradi potresov na Japonskem odpadla, a jo nameravajo uresničiti prihodnje leto. V tem času se je Flisar mudil v Kalkuti na premierni uprizoritvi svoje najnovejše drame Antigona zdaj, za katero pravi, da je bila »proti pričakovanjem zelo evropska, nekoliko preveč zvesta tekstu, in eksotična predvsem za domače občinstvo«. Presenetile pa so ga silovite debate po premieri, saj naj bi bili Bengalci zelo izobraženi in prepirljivi intelektualci.
Boj za uprizarjanje slovenske dramatike
Nasprotno je odzivnost na gledališka dela pri nas veliko bolj medla, pomen dramatike pa minimalen, saj je »izgubila svojo tradicionalno družbeno, disidentsko ost, zato ljudi zanima le še kot razvedrilo. Kot zabava pa se nikakor ne more kosati s političnim cirkusom, ki ga vsak dan gledamo na televiziji.«
Stanje slovenske dramatike ocenjuje kot porazno; slovenska dramatika za gledališča ni privlačna in slovenska gledališča uprizarjajo »odločno premalo« domačih dramskih del. Drugi narodi nasprotno uprizarjajo predvsem lastno dramatiko. Sodelovanje na natečaju za Grumovo nagrado prepoznava kot edini način, da besedilo vzbudi zanimanje gledališč. Zaradi nezadovoljstva z razmerami v slovenskih gledališčih je nekaj iger napisal neposredno za tuja gledališča.
Največja ljubezen je brskanje med knjižnimi policami
Flisar ceni književnost in tiskano besedo. Na vprašanje glede elektronskih medijev in njihovega vpliva na bralno kulturo poudarja razliko med lahkotno izmenjavo informacij in umetnostjo. Ni mu namreč vseeno, v kakšni obliki pride vsebina do uporabnika oziroma bralca. Spremembe, ki jih poganjajo globalizirana kultura elektronskih medijev, ga skrbijo, saj se lahko književnost človeka dotakne in ga spremeni, brez nje pa »bomo postali svet povprečnežev in barbarov. Kljub svoji »največji ljubezni: brskanju med knjigami v londonskih knjigarnah, izbiranju, kupovanju, urejanju knjig na policah« pa zbira pogum za preizkus e-bralnika. Knjiga je, pravi, kot ženska: popolnoma drugačna na dotik kot slika na zaslonu. Čeprav je v okviru projekta Ljubljana - svetovna prestolnica knjige izšel njegov roman Čarovnikov vajenec v stripovski verziji z ilustracijami Damijana Stepančiča, je do stripa zadržan in prepričan, da se z besedami da ustvariti boljšo sliko kot z risbo. A se je treba prilagajati razvoju.
Prvo igrico napisal pri trinajstih
Flisar je prvo igrico napisal pri trinajstih letih, uprizorjena pa je bila v vaškem gasilskem domu na Cankovi, kjer je hodil v šolo. Dodaja pa, da je zdaj kar vesel, da se je besedilo izgubilo in mu zato »ni treba zardevati«. Že kot bruc na ljubljanski Filozofski fakulteti je izdal pesniško zbirko.
Duhovnost osebno in v literaturi
Flisar verjame v Boga kot absolutno silo, zunaj večine svetovnih religij, Boga, ki je vse, kar je. Boga, ki je bil pred velikim pokom Eno, po eksploziji pa je postal Mnogo. Eno teh mnogih je tudi literatura »new agea«, ki pa Flisarju ni ljuba. Literatura »new agea« s svojim poenostavljanjem resnega razmisleka o tem, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo, zavaja ljudi v plitvost čutenja in razmišljanja. Ter žlahtno filozofijo prodaja na bolšjem trgu kot navadno kramo.
Lahkotnost izmenjave informacij je ena stvar, umetnost pa druga. Brez literature, ki se človeka dotakne in ga zna spremeniti, bomo postali svet povprečnežev in barbarov. Zelo me skrbi.
Pri nas je pomen dramatike zadnjih dvajset let minimalen, ker je izgubila svojo tradicionalno družbeno, disidentsko ost, zato ljudi zanima samo še kot razvedrilo. Kot zabava pa se nikakor ne more kosati s političnim cirkusom, ki ga vsak dan gledamo na televiziji.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje