Razumljivo je, da drama nikakor ne obstane na ravni anekdote, na ravni vedenja, kdo sta bila Vladimir in Estragon. Vendar pa se je absurd, s katerim so nam polnili ušesa, zgodil v resnični zgodovini.
"Knjiga nikakor ni še ena zgodba iz dežele absurda, ampak zgodba iz Francije nekega točno določenega časa."
Tako vsaj v svoji knjigi Čakajoč Godota. Absurdno in zgodovinsko trdi francoski zgodovinar gledališke umetnosti Valentin Temkine. Po Temkinu naj bi Samuel Beckett med 9. oktobrom 1948 in 29. januarjem 1949 v dramsko obliko prenesel resnično zgodbo o dveh nesrečnih Judih. Ta dva naj bi spomladi leta 1943 na neki puščobni planjavi sredi južnih Alp čakala na vlačilec, ki naj bi ju popeljal v svobodo. To naj bi bila dva Juda iz 11. pariškega okrožja, ki sta želela pobegniti na italijansko ozemlje, katerega so po kapitulaciji Italije takrat že nadzirali zahodni zavezniki. Povzemimo še Temkinove besede: "Knjiga nikakor ni še ena zgodba iz dežele absurda, ampak zgodba iz Francije nekega točno določenega časa."
Eifflov stolp - Judom prepovedana vrata v večnost
La Roquette, kjer so živeli pariški Judje
Še zgovornejši je tisti del drame, v katerem Vladimir in Estragon govorita o Bibliji. Oba se strinjata, da sta Biblijo prebirala v kraju, imenovanem La Roquette. Pierre Temkine, Valentinov vnuk in soavtor knjige, jedrnato in prepričljivo zapiše: "Irec Beckett je Pariz poznal dovolj dobro, da je vedel, da je bila La Roquette pred vojno četrt evropskih Judov, da je v prehodu Charles Dallery, komaj dva koraka od ceste Rue de la Roquette, stala talmudska šola, v kateri je mladina iz četrti, naj je bila verna ali ne, obiskovala pouk iz poznavanja Biblije - v lepi sobani, katero je krasil lepi zemljevid Palestine, na katerem je bilo Mrtvo morje označeno s svetlo modro barvo." Zadnji podatek nikakor ni nepomemben, kajti tudi v drami se Vladimir spominja zemljevida s svetlomodro označenim Mrtvim morjem in ob tem reče: "Rekel sem si, tam bomo preživeli medene tedne. Plavali bomo. Srečni bomo."
Nacisti so se mu gnusili
Da se je Samuel Beckett odločil napisati dramo, posvečeno judovskemu trpljenju, nikakor ni nenavadno. Beckettu, ki se je tudi sam pridružil odporniškemu gibanju, so se nacisti naravnost gnusili; še posebno se mu je gnusilo njihovo postopanje z Judi. Ko so ga izdali, je Beckett pobegnil v južnofrancoski departma Vaucluse, kjer je že bilo veliko beguncev, med njimi veliko Judov. V tem času je Beckett delal pri trgovcu z vinom Bonellyju in ravno tu naj bi tudi dobil idejo za dramo Čakajoč Godota. In še en zanimiv podatek. V zgodnji različici besedila se je Estragon imenoval Levy; nosil je torej značilno judovsko ime.
P. B.
Razumljivo je, da drama nikakor ne obstane na ravni anekdote, na ravni vedenja, kdo sta bila Vladimir in Estragon. Vendar pa se je absurd, s katerim so nam polnili ušesa, zgodil v resnični zgodovini.
"Knjiga nikakor ni še ena zgodba iz dežele absurda, ampak zgodba iz Francije nekega točno določenega časa."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje