V Cankarjevem domu na Vrhniki so razglasili prejemnika pete Cankarjeve nagrade za najboljše izvirno literarno delo preteklega leta. Tokrat so za pesniško zbirko Tuskulum, izdano pri Cankarjevi založbi, nagradili Denisa Škofiča.

Nagrada za tretjo pesniško zbirko panonskega pesnika
"Hotel sem ujeti univerzalnost, prvinskost, to, kar se ponavlja," pravi Škofič o pesmi Seme, ključni pesmi pesniške zbirke, ki jo je prebral na podelitvi nagrade. Zadnja leta, ko je pisal in ustvarjal, je poudaril pomen Janeza Ramovša. Prekmurske podobe so del njega, pravi panonski pesnik, poleg tega pa ima velik pomen literatura in da so njegove pesniške zbirke prepredene s svetovnimi in slovenskimi klasiki, "kar je prebral, kar ga navdušuje in kar ostaja z njim".

"Vse moje pisanje izvira iz podobe," pravi Škofič tudi za Tuskulum, ki je rasel iz motiva ljudskega običaja. Za svoje pesniške zbirke pravi, da so konceptualne. Poskuša imeti lok, podoben romanu, katerega motivi se sestavijo kot sestavljanka. Pesmi morajo stati same zase, obenem pa se mora vse skupaj spretno zložiti, pojasnjuje Škofič. "V pesniško zbirko vstopiš kot v biblijsko povodenj," pravi ob izbiri uvodne pesmi Potopitev kot prve v zbirki.

Škofica "vodi velika ljubezen do slovenskega jezika, ki jo začutimo v vsaki pesmi zbirke"
"V svoji tretji pesniški zbirki Tuskulum Denis Škofič nadaljuje samosvoje pesniško potovanje, ki ni povezano z nobeno izmed od osrednjih slovenskih pesniških šol. Tuskulum, ki pomeni zavetišče, je predvsem njegov lastni jezik, ki se razpira v različne govorne registre, spaja se z govorico ljudi, ki jih je srečeval in jih srečuje na svoji življenjski poti, predvsem pa se v povezavi z naravo rodnega Prekmurja razpira mitološkim svetovom, legendam in bajkam. Te Škofič razgrajuje in predeluje v nove mite in metaforične možnosti. Čutiti je, da je kot izkušen ribič natančen opazovalec narave: različne plasti vodnih tokov, valovanje drevesnih krošenj ter pestro življenje živali pod vodo in na nabrežju se prelivajo v razgiban ritem njegovih verzov. A ta poezija ni eskapistična. V njenem središču je sodobni človek v postindustrijskem svetu, ki se ves čas spreminja. Domači miti se navezujejo na številne sodobne literarne reference tako domače kot tuje in zavetišče ni nekaj, kar bi bilo dano samo po sebi, ampak si ga je treba s pesniškim delovanjem in trudom za boljše sobivanje vedno znova izboriti. Tisto, kar je avtorju v pomoč in kar ga vodi, je velika ljubezen do slovenskega jezika, ki jo začutimo v vsaki pesmi zbirke," je v utemeljitvi zapisala žirija.

Za nagrado so bili nominirani še Pia Prezelj za roman Težka voda (Goga), Anja Mugerli za roman Pričakovanja (Cankarjeva založba), Mateja Gomboc za roman Gorica (Miš) in Aleš Šteger za zbirko potopisov oziroma esejev Na kraju zapisano (Beletrina).

O prejemniku nagrade, ki jo podeljujejo od leta 2020, je odločala žirija v sestavi: Mateja Pezdirc Bartol (predsednica), Alenka Koron, Simona Semenič, Igor Divjak in Tomaž Toporišič. Tokrat so nominirance izbirali izmed 45 prijavljenih del. Po besedah predsednice žirije bi sicer med nominirance brez težav uvrstili tudi več kot le pet del, kolikor jih predvidevajo pravila za nagrado, vredno 7000 evrov.

Z več vidikov raznolika nominirana dela
Predsednik upravnega odbora Marko Golja je na aprilski predstavitvi nominirancev povedal, da so v izboru pristala dela, ki zastopajo vse generacije, oba spola in različne založbe. Gre tako za tradicionalno kot sodobno in hibridno literaturo, zastopane pa so tudi različne regije, iz katerih prihajajo nominirani avtorji oziroma avtorice.

Člane žirije pa zanima predvsem, kako so dela napisana, kakšne so poetika, estetika, sporočilnost in njihov odnos do žanrskih konvencij ter kako to deluje.

Poklon Cankarju in sodobni književnosti
Tako Mateja Pezdirc Bartol kot Marko Golja sta izrazila še veselje, da se je število prijav za nagrado, s katero nadaljujejo tradicijo Ivana Cankarja (1876–1918) in njegove ustvarjalnosti, ustalilo nekoliko pod številko 50 in da se ji pridružujejo vse slovenske založbe. Nagrado kot poklon Cankarju in sodobni slovenski književnosti podeljujejo Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU ob sodelovanju z Občino Vrhnika.

Kot prvi je Cankarjevo nagrado prejel Sebastijan Pregelj za roman V Elvisovi sobi (Goga), sledili so Gašper Kralj za roman Škrbine (Založba /*cf.), Simona Semenič za tri igre za punce (Beletrina) in Mojca Kumerdej za zbirko kratkih zgodb Gluha soba (Goga).