Iva Bezinović-Haydon se je rodila na Reki leta 1981. Diplomirala je iz hrvaščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Enajst let je živela v Ameriki, na Madžarskem in v Nemčiji, pred kratkim se je vrnila v Zagreb. Delala je kot prevajalka, profesorica, lektorica, večino časa pa je vodila šolo hrvaškega jezika za tujce. Ima tri otroke, moža in psa, v prostem času piše kratke zgodbe za odrasle, otroke in pse o odraslih, otrocih in psih. V slovenščino sta prevedeni dve njeni slikanici, v zadnji z naslovom Moja babica ne ve, kdo sem pa se ukvarja s temo demence.

Vsaj v slovenskem jeziku je mogoče slikanice ali knjige za otroke, ki se ukvarjajo z demenco, prešteti na prste dveh rok. Kako ste kot avtorica prišli v stik z demenco in kako ste se odločili, da o njej spregovorite v svoji knjigi Moja babica ne ve, kdo sem?

Moja babica Branka je zbolela za demenco. To je je v marsičem vplivalo na vso družino. Moje otroke je med drugim zmedlo in rahlo razjezilo dejstvo, da je moja babica vedno zastavljala ista vprašanja in so se ji morali predstaviti po dvakrat ali trikrat v istem popoldnevu. Ker je skupno branje ena od naših najljubših dejavnosti, sem po spletu poiskala slikanice s podobno tematiko, a nisem našla ničesar, kar bi pojasnilo situacijo na način, kot sem jo hotela otrokom predstaviti sama. Zaradi potrebe pomagati njim, pa tudi sebi, da bi se lažje spoprijela z babičinim stanjem in skorajšnjo smrtjo, sem napisala to zgodbo.

Otrokom zaradi stereotipov ali neznanja pogosto odrekamo določene informacije v povezavi z bolnimi ali invalidnimi osebami. Je slikanica ob pojavu digitalnih informacij še vedno medij, ki lahko pripomore k boljšemu razumevanju ljudi okoli nas?

Otroci so prikrajšani za informacije o bolezni, invalidnosti in drugih tabu temah predvsem zato, ker se odrasli bojijo, da bi otroke prezgodaj izpostavili nekaterim negativnim vidikom življenja ali jim je o tem nerodno govoriti. Čeprav to razumem, ker se pogosto počutim podobno, menim, da sta strah in sram odveč, saj so otroci empatični in zmorejo marsikaj razumeti in sprejeti, če jim je situacija razložena na starostno primeren način. S pretiranim varovanjem ali celo laganjem o določenih življenjskih resnicah lahko ustvarimo protiučinek, saj so otroci radovedni in ustvarjalni, in če jim ne ponudimo odgovorov, jih bodo pogosto ustvarili sami ali vprašali vrstnike, njihove različice pa so potencialno lahko slabše od resnice. Odkrit in iskren pogovor o vsem je prvi korak k izgradnji zaupanja.

Slikanica je brez dvoma medij, ki lahko otrokom pomaga bolje razumeti svet okoli sebe, predvsem zato, ker za razliko od npr. risanke, nujno vključuje starša, ki sedi poleg otroka in je aktiven udeleženec pri branju. To ustvarja prostor za pogovor. Poleg tega so kvalitetne ilustracije, ki dopolnjujejo zgodbo, pogosto zelo spodbudne za otroke in jim bodo še dolgo ostale v spominu.

Kako gledate na slikanice, ki obravnavajo določeno temo invalidnosti ali bolezni: kako najti sredino med pedagoškim pristopom in literarno vrednostjo?

Pri takih slikanicah z jasno opredeljeno tematiko vedno obstaja nevarnost pretiranega razlaganja. Verjetno je ključ v tem, da posredujemo čustva in ne informacij. Nimam recepta, kako to doseči, upam pa, da mi je v slikanici vsaj nekoliko uspelo.

Kakšni so bili odzivi bralcev?

To zagotovo ni slikanica, ki jo boste vzeli mimogrede, da bi jo med čakanjem na avtobus prebrali otroku. Je slikanica, ki jo preberemo, ko pride čas za to. Starši mi pogosto povedo, da so med branjem slikanice jokali, ker jih je spomnila na nekoga iz njihove družine, medtem ko otroke zanima tema, a se nanjo odzovejo precej manj čustveno. Nihče mi še ni odkrito povedal, da mu slikanica ni bila všeč, so pa bili takšni, ki so mi povedali, da jim je osebno zgodba zelo všeč, a da je ne želijo brati svojemu otroku, ker je preveč brutalna. Zgodba je po mojem mnenju neprimerljivo bolj nežna od katere koli pravljice bratov Grimm, vendar je jasno, da je tema bolezni in smrti bližnjega vedno boleča in občutljiva tema.

Se boste v prihodnje ukvarjali s podobnimi temami?

Še naprej bom pisala o podobnih temah, ker moram. Ker verjamem, da je zelo pomembno. Ker upam, da bodo moje zgodbe lahko komu služile kot odskočna deska za globok in iskren pogovor z otrokom, saj si otroci to zaslužijo. Prihodnje leto bom izdala, tudi v sodelovanju s Hano Tintor in v zbirki Ibis Graphics, knjigo s še bolj bolečo in kontroverzno temo: kako se spopasti s smrtjo otroka. Ker se na žalost tudi to dogaja in je tudi o tem treba razpravljati.

Kako ste sodelovali z ilustratorko Hano Tintor? Njene ilustracije izražajo občutke, ki dobro zajamejo besedilo slikanice: žalostne so, a hkrati zabavne, govorijo o težki temi s pogledom otroka ...

Hanine ilustracije sem opazila na Instagramu. Takoj sem vedela, da želim delati z njo. Poslala sem ji elektronsko sporočilo s svojimi dvema zgodbama in pojasnila, da še nimam založnika, a da se mi zdi ideja vseeno izvedljiva. Dobili sva se na kavi in se dogovorili, da bo ilustrirala morebitno bodočo slikanico, jaz pa sem takoj stopila v kontakt z založniki. Manj kot leto dni kasneje smo imeli v rokah knjiga Moja babica ne ve, kdo sem. Druga zgodba, ki sem jo poslala v istem sporočilu, pa je tista, ki bo izšla naslednje leto. Sklenili sva, da je tema demenca za začetek manj šokantna. Ko smo se z založnikom dogovorili o rokih, je Hana rekla, da se mi bo oglasila, ko bo končala, potem pa izginila. V nobenem trenutku nisem podvomila, da svojega dela ne bo opravila odlično. Ko mi je poslala nekaj že pripravljenih ilustracij, sem takoj pomislila: "Saj to je popolno." Zgodbe namreč ni samo ilustrirala, narisala je svojo. Pustila je prostor bralcu in se, kolikor je le mogla, izogibala opisovanju besedila. Njene ilustracije so interpretacije. Prizori so zastavljeni tako, da na nekatere malenkosti le namigne in so obenem skrite našim očem. Kar se nekao ujema s temo knjige: odsotnost. Se pravi odsotnost v prisotnosti. Res se veselim ponovnega sodelovanja z njo in komaj čakam, da luč dneva ugleda tudi naslednja zgodba v njeni interpretaciji.

Hvala za pogovor.