Pravice za izdajo rokopisa The Last Theorem (Poslednji teorem) je v začetku tega leta - menda za šestmestno vsoto - kupila založba HarperCollins. Zaradi Clarkovega pešajočega zdravja v zadnjih mesecih življenja je roman dokončal Frederik Pohl, prav tako spoštovan pisatelj iz iste "branže", ki je, tako kot Clarke, dobitnik nagrade grand master Zveze pisateljev znanstvenofantastičnih in fantazijskih del Amerike.

Z dvigalom bliže zvezdam?
Poslednji teorem je zgodba o zaroti nezemljanov, ki nameravajo zasesti Zemljo, o obsedenosti nekega študenta s Fermatovim poslednjim teoremom, o ZN-ovi bombni operaciji in nenazadnje o še eni iz vrste Clarkovih "prerokovanj": o vesoljskih dvigalih. Zamislil si je neznansko dolg kabel, po katerem bi se v vesolje s pomočjo elektromagnetičnih nosilcev prevažala posebna dvigala. "Pogosto me vprašajo, kdaj bo po mojem mnenju zgrajeno vesoljsko dvigalo," je Clarke izjavil v svojem zadnjem intervjuju. "Moj odgovor je čez približno deset let, ko se ljudje ideji nehajo režati."

Frederik Pohl zdaj razkriva nove podrobnosti o zadnjem Clarkovem romanu: močan navdih zanj je bila napetost med oblastjo in tamilskimi tigri, ki preveva vsakdan pisateljeve "privzete domovine" Šrilanke. "Znanstvene fantastike ne pišeš v vakuumu; ne moreš se požvižgati na svet okrog sebe."

Zgodbe so mu "izpuhtele" iz glave
Pohl pravi, da se je Clarke nanj po pomoč obrnil zaradi bolezni in zaradi kreativne blokade. "Arthur mi je zaupal, da je nekega dne vstal in ni vedel, kako naj napiše vse knjige, za katere je že imel naročila. Zgodbe so mu preprosto izpuhtele iz glave." Pohl, ki se je lahko opiral le na skelet zgodbe in kup zabeležk, je moral tako sam pljuniti v roke. "Vse v romanu je bila njegova ideja ali pa je kaj, o čemer sva se pogovarjala."

Clarke je bil eden izmed ustanoviteljev moderne literarne znanstvene fantastike, kamor ponavadi štejemo tudi Isaaca Asimova, Roberta A. Heinleina in Raya Bradburyja. Veljal je za najbolj "bibličnega" med njimi, za tistega, ki je svojim knjigam vdahnil največ misticizma in špekulacij o tem, od kod prihajamo in kam smo namenjeni.

Včasih morajo "vskočiti" sorodniki, biografi ali nasledniki
Tovrstna "pomoč" - da en pisatelj dokonča delo, ki ga drugi ni mogel - v literarni zgodovini ni nobena novost. Znan je primer sicer zelo plodovite Jane Austen, ki je leta 1803 zaradi očetove smrti opustila že začet roman The Watsons. Pisateljičina nečakinja Catherine Hubback je zgodbo kakih 50 let pozneje dokončala in naslovila The Younger Sister.

Mark Twain je Skrivnostnega tujca (The Mysterious Stranger) počasi pilil od leta 1890 pa do 1910, ko ga je dohitela smrt. Začeto delo je končal kar njegov biograf Albert Bigelow Paine, ki je knjigo izdal l. 1916. Charles Dickens si je prav tako v poznih letih zadal (pre)velik projekt: knjiga The Mystery of Edwin Drood naj bi izšla v dvanajstih delih, a jih je pred smrtjo uspel napisati le šest. Uradnega naslednika ni imel, je pa poskušalo zbirko končati več piscev. In za konec še primer iz novejše zgodovine: knjigo Silmarillion, ki nosi podpis velikega J. R. R. Tolkiena, sta v bistvu postumno (l. 1977) izdala njegov sin Christopher in pisatelj Guy Gavriel Kay.

Ana Jurc