Predstavljajte si, da knjigo, o kateri naj bi se pogovarjali z njenim avtorjem, (sicer zgolj po zaslugi lastne lenobe) v roke dobite šele dva dni pred intervjujem in da se ob tem izkaže, da ima 600 gosto popisanih strani. Če bi šlo za kateri koli drug roman, bi to zame pomenilo resignirano diagonalno preletavanje strani ali histerično iskanje povzetkov na spletu.
Metro 2033 je drugačen. Svetovna uspešnica Dmitryja Glukhovskega te posrka vase in bralni maraton do zgodnjih jutranjih ur se namesto za tlako izkaže za užitek. Hipnotično napeta znanstvenofantastična antiutopija je postavljena v svet po jedrski katastrofi, kjer se preživeli pred sevanjem in mutantskimi "novimi oblikami življenja" skrivajo v podzemlju moskovskega metroja. Nekdanje postaje železnice so se v tem "hrabrem novem svetu" spremenile v samostojne mestne državice, ki med seboj trgujejo, se bojujejo, nato sklepajo premirja in znova začenjajo spore. Da bi lastno postajo rešil pred vdorom mutantov s površja, mora Artjom, mladi protagonist zgodbe, na nevarno odisejado skozi celotno drobovje metroja; na pot mu prihajajo prototipi vsake človeške hibe in pregrehe, ki jih očitno ni iztrebila niti kataklizma, ob tem pa na bralca počasi nalega temačna estetika brezizhodnosti, zavest, da iz turobnih vic podzemlja ni in ne more biti nobene resnične rešitve.

Glukhovsky je v živo čisto nasprotje fatalističnega pridigarja apokalipse, kakršnega bi po branju Metroja 2033 (mimogrede, roman, ki je v spletni obliki izšel že leta 2002, je pred štirimi leti dobil tudi predvidljivo naslovljeno nadaljevanje, Metro 2034) mogoče pričakovali. 32-letni pisatelj, novinar, politični aktivist in oster kritik aktualne ruske politike izžareva nekakšno simpatično aroganco, ki si jo wunderkindi njegovega kova pač lahko privoščijo. Čeprav želi mogoče dajati vtis starega cinika, ki ga nobena sprijenost sistema ali človeške narave ne more več presenetiti, se za vsemi tistimi What the fu*k? in podobnimi medmeti pravzaprav skriva zelo duhovit in dobrovoljen človek.

"Moj kratkoročni načrt je osvajanje Slovenije," tako ležerno pripomni na tiskovni konferenci. "Leta 2013 je na vrsti svet, za 2014 pa si puščam še vidni del vesolja in preostale galaksije." In čeprav je znan o tem, da svoje pisanje robinhoodovsko brezplačno deli na spletu, in rad pove, da "v pisateljski poklic ne greš, da bi obogatel", je očitno, da je Glukhovsky - pri zapisu svojega imena, blagovne znamke, vztraja pri poangleženi transkripciji - luciden poslovnež, ki se za svojo ambicioznost ne namerava opravičevati. Hoče nič manj kot pozornost vsega sveta in hollywoodsko produkcijo s svojim imenom nad naslovom. In čisto nobeno presenečenje ne bo, ko mu bo to tudi uspelo.

Več v intervjuju spodaj.

Metro 2033 ste – na svoji spletni strani – prvič objavili leta 2002. Od tega je torej že dolgih deset let. Kako zelo ste že naveličani tega, da morate z ljudmi razglabljati o postapokaliptičnem svetu in življenju v moskovskem metroju?

Kot pragmatičen človek razumem, da je to pač neizogibno. Obenem pa mi tudi pomaga: Metro je moj, kako naj se izrazim? Oven? Mogoče lokomotiva (Smeh.) Drugi vagoni v vlaku so lahko, kar koli si zamislim. In drugič: ta knjiga ni umeten konstrukt, ampak "moj otročiček", zelo mi je pri srcu in na njej ni ničesar takega, kar mi ne bi bilo všeč ali česar bi se moral sramovati. Seveda upam, da sem od takrat vsaj malo napredoval; konec koncev sem knjigo začel pri osemnajstih in končal pri približno štiriindvajsetih, in to je bilo pred osmimi leti. Z njo sem hotel "ozdraviti duha" določenega časa, in to je bilo zelo podobno meni pred osmimi leti. Tudi če se mi določene stvari danes zdijo naivne ali preveč poenostavljene, me to pretirano ne moti.

Zato sem pripravljen nositi križ pripovedovanja nenehno iste zgodbe. Obenem pa je tudi odvisno od vsakega posameznega intervjuja: če mi zastavijo vedno ista vprašanja o ruskem metroju, pač dobijo naučene odgovore. Torej, ja in ne: ja, sem naveličan, ampak to sprejemam filozofsko.

Odkar ste se uveljavili kot pisatelj, ste adrenalinsko kariero vojnega poročevalca pustili ob strani. Imate kdaj občutek, da ste se odpovedali razburljivemu, dejavnemu življenju in se umaknili na rob, od koder življenje "le" opazujete in opisujete?

Pri mojem novinarstvu ni šlo za pisanje, ampak za klepetanje, ker sem bil televizijski novinar. Seveda moraš določene stvari tudi napisati, ampak napisati jih moraš na preprost način, v kratkih stavkih, vedno z glagolom na začetku in tako dalje.

Ko na neko lokacijo pride CNN, imajo s seboj producenta, snemalca, pa nekoga, da samo drži stojalo, in še celo četico drugih, novinar pa mora res samo stopiti pred kamero in povedati svoje. No, jaz sem bil v svojih televizijskih dneh poleg novinarja še tip, ki nosi stojalo, ki prepričuje ljudi k dajanju izjav, ki potem napiše še različico za tisk in tako dalje. Vse skupaj je bilo neznansko adrenalinsko in napeto in popeljalo me je v kraje, ki jih sicer nikoli ne bi videl. Bil sem povsod, od arabskih dežel, severnega tečaja, kozmodroma Bajkonur in Černobila pa do fronte med Izraelom in Libanonom med spopadom s Hezbolahom. Vsega tega kot turist ne bi mogel videti, ampak sem absolutno zadovoljen, da sem lahko.

Kar se tiče pisanja, se seveda nikoli nisem mogel niti približati stopnji ustvarjalne svobode, ki jo imaš pri pisanju knjige, ampak stalni pritok adrenalina, dogodivščine, to, da vedno loviš roke, vedno tečeš, … vse to pa seveda zelo pogrešam. Čeprav ne morem reči, da je moje življenje trenutno zelo dolgočasno, da sem zaprt v nekakšnem slonokoščenem stolpu. Ljubljana je po Berlinu, Los Angelesu, Budimpešti in Zagrebu peti kraj, ki sem ga v okviru turneje obiskal ta mesec. Pa meseca sploh še ni konec. In to vse samo zato, ker sem "pisatelj" in me ljudje vabijo na razne predstavitve knjig in festivale. Ta del svojega življenja obožujem; ko sem doma več kot dva tedna, se mi začne mešati. Pogrešam gnusno letalsko hrano, občutek, da sem v zraku, da se življenje premika in gre dalje, da nisem upokojenec, ki samo še čaka na smrt od starosti.

Morda banalno vprašanje, a vseeno: zakaj 2033? V knjigi tega ne poveste, ampak najbrž je to leto, v katerem se zgodba odvija?

To pomeni 2033 let, odkar so križali Jezusa. Se je človeštvo v tem času bistveno spremenilo? Obenem pa je tudi zelo lepa številka.

Ampak zakaj ste svojo distopijo, ki tako radikalno pomete s človeštvom, postavili v tako bližnjo prihodnost, v čas, ki ga bomo verjetno še doživeli?

Knjiga je prvič izšla pred desetimi leti in takrat se je ta datum zdel veliko bolj oddaljen. Toda življenje gre dalje in … ja, čez 21 let se bo izkazalo, da se moj scenarij ni uresničil. To bo zelo žalosten dan. Uničil bo moje izročilo. (Smeh.)

Ko niste mogli najti založnika, ki bi vaš roman izdal, ste ga objavili na spletu. Kakšen je bil takrat dolgoročen cilj? In kako potem ljudi pripraviš do tega, da te opazijo? Je bila za vsem skupaj kakšna premišljena tržna strategija?

Vedno moraš biti prvi - kot novinar to razumem. Če si drugi ali tretji, ki je prišel na neko idejo, lahko kar takoj vržeš puško v koruzo, ker se ne bo nihče zmenil zate. In Metro 2033 je bil pred desetimi leti definitivno eden prvih romanov, objavljenih na spletu, tako v Rusiji kot po svetu. To je bilo pred Facebookom, daleč pred Twitterjem in celo pred blogi. To je bil čas domačih strani, če se jih sploh spominjate. Časi strani html; ravnokar se je pojavila animacija v Flashu. V "internetnem času" je bilo to pred celimi stoletji. Internet je postal množičen pojav okrog leta 1995, sam sem dejaven uporabnik od leta 1997 – in pet let pozneje je bil roman že na spletu. Takrat je bilo to nekaj eksotičnega.

Se ne bojiš, da ti bo kdo besedilo ukradel in ga objavil pod lastnim imenom? so me spraševali. Se ne bojiš, da ne bo nihče kupil knjige, če jo bodo lahko prebrali na spletu? Se ne bojiš, bla bla bla ...? In ne, nisem se bal, ker se mi je zdelo pomembno samo to, da bi kako živo bitje prebralo to, kar sem napisal. V zvezi z denarjem in avtorskimi pravicami nisem imel nobenih skrbi – in jih še vedno nimam. Celotno besedilo mojega romana je še vedno dostopno na spletu, v isti obliki kot v knjigi. Pojdite tja in si ga preberite, to je zame najpomembnejše. To, da ga berejo, bi moralo biti najpomembnejše za vsakega pisatelja. Ker, konec koncev, kaj hudiča? Če hočeš denar, raje črpaj nafto ali pa se ukvarjaj z metalurgijo. Ali pa ubijaj ljudi. Vzpostavi trgovino z orožjem. Obstaja ogromno bolj zagotovljeno donosnih poklicev, kot je pisateljski. Pisateljevanje sploh ni posel, to je loterija: neskončno srečo moraš imeti, da zadeneš. Možnosti so ena proti milijon. Če se tega lotiš z mislijo na zaslužek, si neumen.

Ampak vseeno: kako si razlagate to, da roman tudi Rusi še vedno kupujejo, če smo že drugi večinoma odvisni od prevodov?

Pa saj je bilo od nekdaj tako. Nikoli, nikoli nisi knjige kupil samo zato, ker bi jo hotel prebrati. Pred časi interneta si si jo preprosto sposodil od prijatelja, in to je bil najbolj razširjen način kroženja knjig. Če si prebral nekaj, kar ti je bilo všeč, si priporočil naprej. Šele potem je nekdo, ki je knjigo prebral in mu je bila všeč, kupil izvod zase ali kot darilo.
Zdaj deluje podobno: niti slučajno nočem ljudi siliti, da bi kupovali nekaj, kar jim ni všeč. Sam v svoje besedilo popolnoma verjamem, ampak vem, da polovici ljudi, ki ga bodo prebrali, ne bo všeč; to je pač stvar okusa. Sam vem, da ne skušam nikomur podtakniti nečesa nekakovostnega, pa vseeno nočem, da bi roman kdo kupil in se potem počutil ogoljufanega. Tega nikomur ne privoščim. Če se od treh ali štirih milijonov ljudi, ki so knjigo že prebrali na spletu, najde 500 tisoč takih, ki jo bodo tudi kupili, je to zame več kot dovolj.

Dejstvo je, da še sedem let po prvi izdaji knjige ruski založnik vsakih nekaj mesecev v tisk pošlje novih deset tisoč izvodov - in to samo zato, ker je knjiga brezplačno dostopna na spletu. V nasprotnem primeru si popolnoma odvisen od založnika. In založnik je odvisen od knjigarn, knjigarne pa so odvisne od tega, da morajo police nenehno zalagati z novimi knjigami. Knjiga tako izide in kraljuje v knjigarni, dokler ne izide kaka nova. Tvoje zapakirajo in jih vrnejo založniku, ti pa si se za***al. Knjiga, ki si jo verjetno pisal cela leta, konča pri tebi in prijateljih, ki si jim jo podaril. Ker so najbrž vljudni, jo izbrskajo in razstavijo, preden prideš na obisk. Tako to gre, res. Če pa je besedilo v katerem koli trenutku dostopno na spletu, ljudje nanj ne pozabijo. Še naprej si pošiljajo povezavo do njega in hodijo v knjigarne spraševat, če imajo morda vezano različico.

Cela javna debata na temo, ali bo piratstvo uničilo glasbeno, filmsko in druge industrije, torej sploh ni relevantna?

No, lahko uniči industrijo, ne pa književnosti. Posel, ki ga uničujejo, je založniški, ne pa pisateljev. Pisatelj lahko, vsaj v teoriji, založnika preskoči in gre naravnost k bralcem. Nekaj podobnega so naredili Radiohead … leta za menoj (Smeh.) Resno! Nekaj si zamislim in potem čez dve, tri leta ugotovim, da velika podjetja počnejo isto. Najbrž ne zato, ker sem tako pameten, ampak ker so družbe pač ogromni organizmi in je proces odločanja (teatralno razvleče besede, op. n.) počaaaasen in kom-pli-ciii-ran. Jasno je, da se časi spreminjajo, da je internet tisti medij, ki se je vrinil med ustvarjalca in potrošnika.

Vseeno se zdi, da do svoje avtorske lastnine niste preveč … zaščitniški. Konec koncev ste sami povabili še neznane, nikoli objavljene avtorje, naj napišejo svoje t. i. spin-offe in nadaljevanja romana, v katerih lahko uporabijo lastne like in zaplete. Ne vem, če bi se vsak pisatelj lahko pripravil do tega. Kakšen je bil tu širši koncept? Da ni šlo le za premeten načrt, da vam samemu ne bi bilo več treba pisati o svetu Metroja?

Vse skupaj ima dve plati. Ena je definitivno to, da sem si hotel glavo in roke osvoboditi od Metroja, si pustiti možnost, da se bom v ta svet vrnil šele, ko mi bo res do tega. Ko sem izdal Metro 2034, je bilo na vseh predstavitvah in podpisovanjih prvo vprašanje neizogibno vedno: Kje je Metro 2035? Kdaj?! Dajte no, pravkar sem končal tole, in stala me je potu, krvi in sivih las. Pustite mi malo dihati! Ampak ne, hoteli so '35. No prav, boste pa dobili '35, sem si rekel. Še več jih bo, kot si lahko predstavljate! Bralcem sem hotel dati nekaj, za kar sem vedel, da jim bo všeč, obenem pa sem si moral sprostiti misli za druge priložnosti, preden bi mi ušle. Če ne bi poskusil česa novega, bi ljudi tudi sicer tako ali tako razočaral.

Druga plat je malo manj cinična. Že v mladih letih, ko sem bil silen oboževalec znanstvene fantastike (zdaj to nisem več), sem prišel na idejo o nekakšnem kolektivu, skupnem projektu različnih avtorjev, ki bi, vsak s svoje plati, gradili isti fiktivni svet. Takrat sem bil obseden z vesoljem in se mi je zdelo, da bi vsak pisatelj lahko pisal o enem planetu v istem vesolju. In nato me je pred tremi leti prešinilo, da imam pred seboj pravzaprav idealno orodj za uresničitev te zamisli. Imel sem idejo, blagovno znamko, če hočete, literarno vesolje, vse. Tako sem torej lahko uresničil eno izmed naivnih idej svojega otroštva.

Kar se pa tiče "ljubosumja": nikomur ne dovolim, da bi spreminjal usodo mojih junakov – pravzaprav jih sploh ne smejo uporabljati - , ne sme se drastično spreminjati prizorišč in določenih vidikov se ne sme razlagati preveč podrobno. Vsi drugi pisci se tako v bistvu ne dotikajo mojega romana, ampak samo postavljajo in rušijo gradove v peskovniku istega sveta. Najboljše pri vsem skupaj je, da je to prvič v zgodovini, da lahko avtorji iz različnih dežel in v različnih jezikih soustvarjajo isto celoto. Imamo seveda avtorje iz Rusije, Ukrajine in Belorusije, pa tudi iz Velike Britanije, Italije in celo s Kube – vsak v resnici piše o svoji deželi, v lastnem slogu in skladu z lastno filozofijo in načeli, a so vsi njihovi svetovi med seboj povezani in vpeti v isto vesolje. Knjiga, ki je bila napisana v italijanščini, seveda najprej izide v Italiji, ampak nato jo prevedemo še v ruščino, nemščino, poljščino, in tako dalje. Tako se ta nov koncept skupnega ustvarjanja tudi širi.

Če že omenjate "nedotakljivost" svojih junakov: znano je, da ste prvotni konec romana, po katerem protagonist sredi svoje poti nenadoma umre, na zahtevo spletnih bralcev spremenili. Se vam ni zdelo, da s tem spreminjate celo nihilistično bistvo tega, kar z romanom skušate povedati? Da je sporočilo o brezplodnosti kakršnega koli človeškega napora tako zvodenelo?

Prvotno sporočilo je bilo res precej močno in nihilistično, a sem dojel, da knjige v taki obliki ne bo nihče izdal in da bo prišlo samo do zelo ozkega kroga ljudi. Zato sem poiskal način, kako konec narediti za odtenek bolj konvencionalen, a ob tem ohraniti temačno vzdušje.
Če je bila prvotna različica popolnoma nihilistična – Ne zaupaj nikomur in ne verjemi v nič, kajti nič ni resnično – je druga malo bolj spravljiva: Resnica ni nikoli to, kar misliš, da je. Ne išči lahkih odgovorov, ker so stvari vedno težje, kot so videti, in ker vsi skušajo s teboj manipulirati. Pravzaprav je to tudi bolj odraslo stališče in globlji uvid. "Nikjer ni ničesar!" To je zgolj najstniški upor.

Nauk, da ne gre nikomur zaupati, je tudi v sedanji različici romana precej očiten. Artjom na svoji poti sreča "prototipe" različnih družbenih razredov in skupnosti, od komunistov do fašistov, Jehovovih prič in sekt. Vsi se izkažejo za nevarne oportuniste. Je to bolj ali manj vaša pedstava o sodobni Rusiji?

V tem je bolj ali manj bistvo politike, ali ni? Vsak zase trdi, da ima načela, ki pa so v bistvu samo krinka za skrajno pragmatične cilje. Ko smo majhni, nam očki in mamice razlagajo, kaj je prav in česa ne smemo početi in kaj je moralno slabo. Zaradi tega seveda pozneje v življenju nič manj ne sledimo svojim sebičnim ciljem, se jih pa naučimo zakamuflirati pod masko poštenosti in dobrih namenov. To počnejo vsi, od Katoliške cerkve pa do vsakega pomembnejšega politika, ZDA in seveda tudi takih ciničnih, pokvarjenih držav, kot je sodobna Rusija.

No, kaka dobrodelna organizacija, ki pomaga potepuškim psom, verjetno res hoče samo pomagati potepuškim psom. S potepuškimi psi se najbrž ne da zaslužiti. Ampak denimo britanske fundacije, ki se ukvarjajo z odstranjevanjem min na vojnih območjih, po navadi tesno sodelujejo z obveščevalnimi službami in v resnici delujejo kot njihovi zastopniki v Afriki ali na Balkanu. Celo nekaj tako plemenitega, kot je odstranjevanje min, se da izkoristiti za boj za premoč.

Najbrž poznate tisto znano pesem Roberta Frosta, ki pravi, da "za neke v ogenj svet bo izginil,/ za druge v led." Zdi se, da ste na strani tistih, ki bi prisegli na ogenj. Mislite, da se bo človeštvo prej ali slej samouničilo z atomsko vojno? Nekoč smo menda že bili blizu te točke, pa so se strasti pomirile.

Svet seveda ni tako bipolaren, kot je bil včasih – kar pa sploh ni prednost. Ko smo imeli samo dva pola, je bilo razmerje moči med njima zelo jasno in situacijo je bilo precej lažje nadzorovati. Zdaj pa se je Sovjetska zveza sesula, ZDA navidezno ostajajo edina svetovna velesila, obenem pa so se jedrski poskusi namnožili na vseh mogočih koncih, in to pod taktirko režimov, za katere ne bi mogli ravno reči, da so temu kos. Imamo Iran, ki bo imel kmalu svoje jedrske konice, pa Pakistan, ki jih že ima, imamo Severno Korejo, ki preizkuša izstrelke …
Soočenje dveh velesil, v katerem bi ZDA nad Rusijo poslale tisoč jedrskih konic in Rusija prav toliko svojih nazaj, sploh ni več potrebno. To bi tako ali tako popolnoma iztrebilo življenje na Zemlji. Ampak če Izrael in Iran svoje orožje preizkusita drug na drugem, bo Evropa zelo močno čutila posledice. Bližnjega vzhoda preprosto ne bo več, v Evropi pa bodo še zelo dolgo umivali zelenjavo. Temeljito.

Danes je položaj še nevarnejši, ker je v igri več nekompetentnih igralcev. Sovjetska zveza je bila veliko reči, ampak bila je kompetentna država, kar se tiče jedrskega orožja. Ljudje na oblasti so bili stari in konservativni in si niso zares želeli konca sveta; razumeli so, kaj tvegajo.

Relativno dolgo obdobje miru in stabilnosti, ki ga uživa Evropa, ni posledica naukov, ki bi se jih celina naučila od druge svetovne vojne. Konec koncev smo takoj po prvi svetovni vojni začeli še eno! Že sam obstoj orožja, ki bi potencialno lahko uničilo svet, zadeve po mojem postavlja v nekakšno ravnotežje. Mislim pa, da so ZDA naredile napako z razvijanjem protijedrskega ščita, ker to spet poruši ravnotežje v sistemu. Če se nekdo lahko brani, to pomeni, da obstaja tudi razlog, da druga stran spet zaostri tekmo in skuša razviti nekaj, kar bi ta ščit prebilo. Ravno zaradi nezmožnosti, da bi se branili pred popolnim iztrebljenjem, se sploh bojimo začeti kakršen koli konflikt, in to je podlaga enotne Evrope.

Vsekakor se počasi približujemo nekakšnemu spopadu – najbrž ne svetovni jedrski vojni, je pa večje tveganje lokalne jedrske dejavnosti, ki bi tako ali tako vplivala na ves svet.

V romanu jedrske katastrofe, ki je onemogočila življenje na zemeljskem površju, ne opišete natančno. Prav tako ostajate skrivnostni v zvezi z mutanti, ki so na Zemlji nasledili ljudi: bralec samo bežno uzre luske, črno dlako ali zelen soj v očeh. Ste se zavestno zadrževali pri podajanju nazornih podrobnosti?

Stvari so strah vzbujajoče samo do trenutka, ko se z njimi soočiš iz oči v oči. Groza je tiso, česar ne poznaš. V trenutku, ko sovražnik postane oprijemljiv in dobro osvetljen, ni več srhljiv, ampak kvečemu samo še nagravžen. Če si na primer sam ujet v gorski koči in slišiš pred vrati lomastiti medveda, te skoraj kap. Če na National Geographicu vidiš medveda, je vse skupaj precej nepretresljivo. Bolje je, če pošasti ne pokažeš – šele če od bralca zahteva dejavno sodelovanje, knjiga postane zares interaktivna. To je tudi njena velika prednost pred filmi in videoigrami, ki vse preveč razlagajo.

Ampak pravzaprav že obstaja videoigra po predlogi Metroja 2033? Ste že prišli do konca?
Ne. Preveč težka in preveč strašljiva je. (Smeh.)

Preseneča pa me, da ni še nihče posnel filma.

To je zato, ker sem tak maksimalist. Nočem, da bi po romanu posneli slab film, nočem, da bi posneli povprečen film … hočem hollywoodski blockbuster. Če ne more biti to, potem raje vidim, da ga sploh ni.

Ampak kako bi preprečili, da se ne bi iz njega izcimil samo še en film o koncu sveta več? Hollywood je takih posnel že na kupe. In niso bili vsi dobri.

Tega ne moreš preprečiti.

Bi hoteli sodelovati kot scenarist?

Scenarij sem že napisal, pa to čisto nič ne pomaga! (Smeh.) Stvari, ki jih v knjigi vidi njen avtor, niso iste kot tiste, ki jih vidi producent. Hollywood je lahko neverjetno primitiven. Druga plat iste medalje je seveda univerzalnost. Kar je dovolj preprosto in univerzalno, lahko razumejo vsi, od indijskih poljedelcev do kitajskih programerjev in ameriških najstnikov. Kompleksne stvari so vedno omejene na manjše občinstvo.

Zame film seveda ne bi pomenil vizualizacije mojih predstav, saj s tem živim že deset let in so mi jasne vse podrobnosti - razen obraza glavnega junaka. Zame bi bilo to samo orodje propagande za mojo knjigo, najučinkovitejši način, kako jo spraviti do čisto vseh ljudi na svetu. Zato bi si jaz želel hollywoodski film. Saj ne gre za to, da bi si mislil, da sem napisal tako fantastično knjigo, da bi zdaj rad videl njeno ekranizacijo. Zakaj hudiča le? Gre za pragmatično strategijo, kako priti do kar največ bralcev in do čim večje svobode za naslednjo knjigo.

Povsem jasno mi je, da bo hollywoodski film, če bo kdaj posnet, kastriral izvirnik. To se zgodi vsakomur. Stephenu Kingu se je Sijaj Stanleyja Kubricka absolutno gabil. Pa ne velja za slab film. Pripraviti se moraš na to, da bodo veliko spremenili. Lahko, da bodo zadeli ali pa brcnili v temo – in možnosti za slednje so občutno večje. Na vse skupaj moraš gledati filozofsko. Če bo Metro 2033 usran ruski film, bo čisto gotovo uničil še izvirnik. Če bo usran ameriški film, je to še vedno nekaj.

Zadnji hollywoodski film, posnet po ruskem romanu, je bil Doktor Živago, in to je roman iz petdesetih. V zadnjega pol stoletja niso posneli nobenega ameriškega filma po kakem sodobnem ruskem romanu. Ta hip snemajo Ano Karenino, ampak to je staro koliko? Sto let?

Ste videli Igre lakote? Se vam zdijo zanimiva obdelava teme distopične prihodnosti človeštva?

Prebral sem knjigo. Nagravžno. Filma nisem videl, sem pa videl napovednike. Ko bereš knjigo, se kar ne moreš privaditi temu, kako boren je jezik, kako primitiven je slog … Ne vem, nekje sem prebral, da je kak milijon najstnikov izglasoval, da je to knjiga, katere ekranizacijo bi najraje videli. Po mojem zato, ker je bila za večino najstnikov to edina knjiga, kar so jih kdaj prebrali. Ideja je neizvirna – japonski film z istim konceptom, Battle Royale, še niti ni tako star – liki in jezik pa so res grozni. Če bi bila avtorica pametnejša in bolj nadarjena, bi lahko iz iste ideje naredila kaj veliko boljšega. Tako si pa samo oddahneš, ko se končno prebiješ do predvidljivega konca. Prav, ne moreš sicer vedeti, kdo bo ubil koga, ampak vseeno …

Kaj podobnega bi se dalo trditi za velik del najstniške literature.

Najstniška literatura je lahko tudi pametna. Harry Potter je, denimo, že bil. Globlje kot se prebijaš v sago, bolj kompleksna je, v njej se da najti razpravo o naravi fašizma in še ogromno drugega. Ko so v industriji začutili, da se cirkus okrog Somraka polega, so se pač ozrli za franšizo, ki bi zapolnila praznino v niši "krvi in ljubezni", in našli prvo sranje, ki je bilo pri roki, Igre lakote. (Privzame afektiran teksaški(?!) naglas.) "To bo naša nova franšiza! Napumpajmo jo!" Če greš v Ameriki v Barnes & Noble (veriga knjigarn, op. n.), se spotikaš čez same Igre lakote.

Somraka sicer nisem bral, ampak mislim, da je Stephanie Meyer dojela neke resnice v zvezi s tem, kakšen tabu je seks za mlade najstnice, kako razburljivo je vse v zvezi z vprašanjem Te ljubi? in Te hoče samo podreti?Bi se moral zadržati, če te ljubi?, bla bla bla … To ima verjetno zvezo z dekliško psihologijo v puberteti. Seveda tudi tega ne razumem čisto, ampak pripravljen sem sprejeti, da je našla nekakšno vozlišče živcev in da s pridom dreza vanj. In deklice vzdihujejo: "Oooooh, Pattinson! Vampirji!". Saj je sranje, ampak Igre lakote so še večje sranje, žal mi je.

Čigava proza pa vas navdihuje? Menda ste privrženec južnoameriškega buma.

Ja, to rad razlagam. Ne morem reči, da sem prebral kaj novega od teh pisateljev, ampak Cortázarja, Márqueza in Borgesa sem vedno rad bral. Med Rusi bi najbrž izbral Bulgakova, Platonova in brata Strugatski, slavna sovjetska mojstra znanstvene fantastike, med Američani pa Bradburyja.

Kaj je posebnost ruske znanstvene fantastike v primerjavi z, na primer, nemško?

Težko je reči. Ljudje po navadi trdijo, da je bila sovjetska znanstvena fantastika idealistična in osredotočena na svetlo prihodnost, ameriška pa temačna … potem pa prav tako vedno rečejo, da naj bi ameriška znanstvena fantastika ljudi zabavala, ruska pa izobraževala in jim postavljala filozofska vprašanja. Ampak če pogledaš samo Raya Bradburyja, ki je najboljši ameriški avtor znanstvene fantastike vseh časov, vidiš, da mu niti slučajno ne gre za to, da bi bralca zabaval. Obstaja samo dobra in slaba znanstvena fantastika. Dobra znanstvena fantastika je po navadi tudi dobra književnost, napisana v lepem jeziku in s poetičnimi prispodobami. Tako pišejo ljudje, ki znajo uživati v lepoti besed in z njimi ravnati ustvarjalno. V nasprotju z Igrami lakote, kjer imamo samo "In potem je rekla …", "In se je splazila", "In potem je sklatila osje gnezdo", … (Se spet razburi.) Ta ženska (Suzanne Collins, op. n.) si zasluži giljotino, res.

Dobra znanstvena fantastika na podlagi premis žanra raziskuje človeško naravo in išče odgovore na večna vprašanja. Pravzaprav so to dobre stare pravljice, "posodobljene" v skladu z rastočo zahtevo po racionalnosti. Radi bi verjeli v pravljice, ampak ker vemo, da čarovnije v resnici ni, si iste stvari razlagamo s pomočjo znanosti. Dobre pravljice, tako kot dobra znanstvena fantastika, so nam od nekdaj pomagale bolje razumeti same sebe. Slaba znanstvena fantastika pa je kup toaletnega papirja, ki ti pomaga zabijati čas s spremljanjem dogodivščin junaka, ki skače, strelja in beži pred sovražniki.