Prvega kresnika je Jančar dobil leta 1998 za roman Zvenenje v glavi, dve leti pozneje pa še za roman Katarina, pav in jezuit. Letos je "literarni hattrick" dokončal s prejetjem kresnika za roman To noč sem jo videl, ki ga je zasnoval na dokumentarnem poročilu o tragični usodi zakoncev Hribar. Intervju z Jančarjem je na 1. programu Radia Slovenija opravil Goran Dekleva. Nekatere zanimivejše dele pogovora lahko preberete spodaj ali poslušate intervju v celoti.

Konkretnost iz časopisnih poročil
Pisatelji svoje ideje preigrajo skozi zaplet, napeto zgodbo. Jančar je povedal, da se mu zgodba ponuja sproti, ob samem pisanju. "Ne vem, to je najbrž skrivnost pisanja. Neke tehnike se človek že nauči: da postavi prvi stavek v romanu takšen, da zintrigira in da postavi slutenje strukture celega romana. Verjetno je to skrivnost ustvarjanja, ki je sami ne poznamo, ki vleče naprej. Jaz pripeljem v Severnem siju Josefa Erdmana v Maribor in takrat ko sem ga pripeljal tja, še nisem vedel, kaj se mu bo zgodilo. Vedel sem stvari iz časopisnih poročil o atmosferi v mestu, nekem umoru, ki se je zgodil, o nacistih, ki so se pripravljali v Mariboru, o neki čudni napetosti pred drugo svetovno vojno. To sem imel na razpolago, drugo pa se je dogajalo med samim pisanjem. Nimam vnaprej pripravljenega konstrukta," je povedal pisatelj.

Dodal je, da mu pri ustvarjanju zgodbe pomagajo tudi navezave na zgodovinska dejstva: "Kadar koli sem skušal v glavi konstruirati zgodbe - velike zgodbe, majhne zgodbe - mi je nekje zmanjkalo navezave na konkretni svet. Že v eni časopisni notici o nekem kriminalnem dejanju ali ljubezenskem begu dveh ljudi iz neke situacije, že tam je toliko gradiva, vezanega na konkretno človeško življenje, da me bolj pritegne kot čista konstrukcija."

Jančar ustvarja v poletnih mesecih v Bohinju, kjer poišče mir pred vsakdanjim življenjem, a tja ne pride čisto nepripravljen. "To je embrionalna doba, ki traja nekaj časa, se zbira v nekih zapiskih, v nekih čačkah, ki se vlačijo po žepih, torbah in nočnih omaricah. Počasi se zbirajo v neke beležke in slutnjo neke zgodbe, ki nastaja. Tisti del enomesečne samote dvakrat na leto mi omogoča koncentracijo, da se posvetim samo tisti temi, da živim z zgodbo Veronike Zarnik ali pa Galjota. To je nujno zaradi tega, ker te vsakdanji vrvež odvrača od koncentracije za literaturo - tu so časopisi, dogodki, znanci, služba, drugi rokopisi, druge knjige ... Tam pa se je mogoče posvetiti samo temu in tudi ko stvar ne gre, si prisiljen, da sedeš nazaj za pisalni stroj - mislim računalnik, jaz še vedno govorim pisalni stroj - in je treba delati naprej."

Doživlja "gostilniško debato"
Zaradi izražanja svojih političnih stališč je bil Jančar mnogokrat tarča ne vedno bleščečih mnenj in komentarjev komentatorjev in spletnih blogarjev. Kako to vpliva nanj? "Najprej bi vprašal, o katerem avtorju pa so vsa mnenja bleščeča? (Smeh.) Mislim, da ni ne literarnega avtorja, ne filmskega ali gledališkega ustvarjalca, o katerem bi bila mnenja nedeljivo samo pozitivna. Mogoče je to normalno. Večji problem je pri ljudeh, ki smo se kadar koli javno izpostavili z nekimi mnenji o političnih in družbenih vprašanjih … Poglejte, kaj vse se piše o Slavoju Žižku, vsak stavek, ki ga izreče, potegne za sabo na blogih in forumskih debatah cele tirade, nasprotovanja, žalitve, podpore, hvaljenje. Tako se pač zgodi vsakemu, ki poseže v javni prostor. Javni slovenski prostor v poplavi teh tekstov, o katerih govorite, ne zna razlikovati, kje so stvari bistvene, kdaj debatiramo o pravih stvareh in kje je prostor za neko lahkotnejše debatiranje. Ta gostilniška debata se prenaša na vse ravni in kriteriji padajo. Jaz sem pač eden od teh, ki to doživlja," je o mešanju politike in literature povedal Jančar.
Po njegovih besedah pa ima takšno nastopanje v javnosti zanj tudi nekatere negativne posledice: "Obžalujem to, da nekateri ljudje, ki se z mano niso strinjali z mojimi eksplicitnimi stališči o medijih, politiki, o družbi, o vdoru kapitala v medije in tako naprej, odklanjajo tudi mojo literaturo in je ne berejo. Celo nekateri, ki so jo prej brali. To je nesrečna situacija, ki je nekoliko tipično slovenska. Čeprav je seveda v človeški naturi, da če odklanjam od nekoga stališča, zakaj bi se zdaj poglabljal v njegovo umetniško delo."

"V zadnjem času sem se svojega javnega delovanja nekoliko naveličal, zato se nisem veliko oglašal ali napisal. Ni rečeno, da ne bom več, a trenutno me to nič ne veseli," je o naveličanosti nad nastopanjem v javnosti razložil Jančar. Na vprašanje, ali ta umik iz javne sfere pomeni, da lahko kmalu pričakujemo njegov nov roman, je odgovoril: "V glavi vzporedno nastaja nekaj stvari. Čakam, katera me bo zasedla in zahtevala, da jo realiziram," je še povedal in dodal, da se je v 20. stoletju na Slovenskem pojavilo veliko močnih osebnosti in da bo to verjetno še vedno velika tema njegove literature v prihodnosti.