V intervjuju za francoski časnik La Croix je Endahl povsem kategorično zatrdil, da je imela "profesionalizacija" pisateljskega poklica - to se je zgodilo s štipendijami in finančnimi podporami - negativen vpliv na književnost. "Čeprav seveda razumem, v čem je privlačnost, pa menim, da podpora pisatelja odreže od družbe in vzpostavlja nezdravo vez z institucijami," je izjavil. "Včasih so se pisatelji preživljali kot taksisti, uradniki, tajnice ali natakarji, da so lahko preživeli. Samuel Beckett in številni drugi so živeli tako. Bilo je težko - ampak sami so se nahranili, tudi z literarnega stališča."

"Nepokvarjena" Afrika?
Engdahl, ki je s preostalimi 17 člani švedske Akademije izbiral letošnjega nobelovca na področju književnosti (razkrili ga bodo jutri), je pokomentiral, da "je težava na naši strani, na Zahodu, kajti kadar bereš številne pisatelje iz Azije in Afrike, začutiš določeno svobodo."

"Upam, da literarnega bogastva, ki ga opažamo rasti v Aziji in Afriki, ne bo okrnila asimilizacija teh pisateljev," je pripomnil za La Croix.

Engdahl obenem priznava, da ni čisto prepričan, da je danes sploh še mogoče slediti navodilom Alfreda Nobela in "določiti najbolj izjemno delo v vsaki panogi". Nagrajeni pisatelji so praviloma starejši od šestdeset let, opozarja, in jih zato ne zadevajo iste težave, ki jih v svojih delih opisujejo mlajši avtorji. "Ampak prihodnost književnosti me skrbi predvsem zaradi vseprisotnosti tržišča. Implicira namreč obstoj 'protitržišča': zavarovane, globoke književnosti, ki zna podajati čustva in izkušnje."

Kontroverznost zaradi kontroverznosti same
Kot eno svojih najljubših dosedanjih lavreatk Engdahl izpostavlja Elfride Jelinek, spotaknil pa se je ob romane, "ki se pretvarjajo, da so transgresivni", pa v resnici niso. "Jasno se vidi, da je transgresija strateška, premišljena. Ti romanopisci, ki so bili praviloma vzgojeni na britanskih ali ameriških univerzah, ne rušijo nobenih tabujev, kajti meje, ki so jih določili kot točke, ki jih je treba prestopiti, niti ne obstajajo."

Kritika se ne bi smela ukvarjati s čisto vsem
Čeprav je kritičen, pa akademik nič bolj ne ceni literarne kritike; skrbi ga, kako zelo so se zabrisale meje "med književnostjo in književnostjo, ki se je vzpostavila kot proizvod". "Na enak način govorimo o vsem, kar se izda, in literarna kritika je zato siromašnejša. Ta 'revolucija' je marginalizirala resno literaturo, ki se ni poslabšala, a je vseeno utrpela spremembo statusa. Prej so obstajali vrhovi in doline. Danes pa imamo razgled na arhipelag, kjer vsak otok predstavlja en žanr ... Vse obstaja brez hierarhije ali središča."

Predsodek pred ameriško književnostjo?
Engdahl se je na naslovnicah nazadnje znašel leta 2008, ko je izjavil, da se mu ameriška književnost zdi preveč izolirana in odrezana od preostalega sveta. "Ne prevajajo dovolj in ne sodelujejo zares v velikem dialogu književnosti ... In taka nevednost je omejujoča." Nobelova nagrada za književnost je v ZDA nazadnje odpotovala leta 1993, ko jo je dobila Toni Morrison.

Zdaj pravi, da so si ljudje takrat njegovo izjavo narobe razlagali. "Vsi so se obnašali, kot da sem rekel, da veliki ameriški pisatelji nimajo nobenih možnosti za Nobelovo nagrado. Sploh ne; nisem rekel, da ni zaslužnih ameriških piscev. Rekel sem, da so ameriško literarno življenje, ameriška kritika in šolstvo omejeni zaradi preozkega pogleda na svetovno književnost, to pa zato, ker je število prevodov iz tujih jezikov in njihov domet tako majhni. Vse se osredotoča na njihove lastne avtorje in jezik, kot dvorana ogledal, ki odseva večno, neskončno podobo Amerike."