Gordimerjeva je v nedeljo zvečer spokojno umrla v navzočnosti svojih otrok, je družina zapisala v svoji izjavi za javnost.

Pisateljica in borka proti apartheidu, ki je v svoji karieri izdala več kot 30 knjig, je med bralci najbolj znana po romanih Burger's Daughter, July's People in My Son's Story. V slovenščini lahko med drugim beremo romane Burgerjeva hči (v prevodu Janka Modra), Pobran (v prevodu Jožeta Stabeja) in Posestnik (prev. Boris M. Verbič) ter Izbrane novele v prevodu Alenke Moder Saje. Leta 1974 je Bookerjevo nagrado dobila za roman The Conservationist, literarni panteon pa jo je s svojo najvišjo lovoriko - Nobelovo nagrado - ovenčal leta 1991.

"Gverilka domišljije"
V svoji prozi se je Gordimerjeva lotevala predvsem trenj, ki so med ljudmi nastajala zaradi apartheida, in težav življenja v Južni Afriki po apartheidu. Pesnik Seamus Heaney jo je nekoč opisal kot "eno izmed gverilk domišljije", Nobelov komite pa kot "veličastno mojstrico epike".

"Nikoli se nisem odločila, da bom pisateljica"
Gordimerjeva se je leta 1923 v Gautengu rodila evropskima judovskima priseljencema (njen oče je bil latvijski urar, mama pa Londončanka). Pisati je začela že v rosnih letih; mama jo je že pri desetih letih vzela iz šole, ker se je bala za njeno šibko srce (v resnici je imela le težave s ščitnico). Od svojih vrstnikov odrezana deklica se je zato obdala s knjigami in svojo prvo kratko zgodbo za odrasle objavila že pri 15 letih.

"Najbrž sem to, čemur bi človek rekel naravna pisateljica," je vrsto let pozneje povedala v zahvalnem govoru za Nobelovo nagrado. "Nikoli se nisem odločila, da bom pisateljica. Vsaj na začetku nisem pričakovala, da se bom preživljala s tem, da me berejo. Kot otrok sem pisala iz radosti, da življenje dojemam skozi svoje čute - videz in vonj in otip stvari, in pozneje zaradi čustev, ki jih nisem razumela, ki so divjala v meni in ki so mi nekaj tolažbe, radosti in uvida dala v obliki pisane besede."

Po šolanju v Johannesburgu je predavala na najuglednejših univerzah v ZDA - na Harvardu, Princetonu in Columbii -, nato pa se je vrnila v domovino. Po masakru v Sharpevillu leta 1960 se je pridružila takrat prepovedanemu Afriškemu narodnemu kongresu (ANK). Bila je tudi med prvimi, s katerimi se je hotel sestati Nelson Mandela, ko je leta 1990 prišel iz zapora. Vodstvo ANK-ja se je med pripravami na prve splošne volitve, na katerih je bil leta 1994 za predsednika izbran Mandela, sestajalo prav na njenem domu.

Med apartheidom prepovedana
Med apartheidom so prepovedali antologijo temnopoltih južnoafriških pesnikov, ki jo je zbrala in uredila, pa tudi tri njene lastne romane, med njimi tudi July's People iz leta 1981. Roman, ki je še danes obvezno čtivo na številnih srednjih šolah in univerzah, je zgodba o beli družini, ki se je na begu pred državljansko vojno prisiljena skriti v vasici enega izmed svojih temnopoltih služabnikov.

Napisala je več kot trideset del, poleg že naštetih naj omenim še The Lying Days (1953) in Occasion for Loving (1963). Naslednji južnoafriški pisatelj, ki je dobil Nobelovo nagrado, je nato leta 2003 postal J. M. Coetzee.