"Je želel Hays z uporabo besede 'persona' namigniti, da se je pravi Hopper skrival za podobo, ki jo je kazal navzven, podobo strašljivega, s kemijo podžganega, noro zagnanega hipijevskega vizionarja in resnega umetnika divjega pogleda?" se sprašuje John Walsh v britanskem časniku Independent.

Ko je igralec in režiser Dennis Hopper lani umrl, se je zbudilo zanimanje za njegovo "drugo" kariero, kariero fotografskega kronista Amerike v 60. letih. Njegov osupljivi fotografski arhiv je zdaj prvič objavljen v knjigi in ob tej priložnosti se mu je Walsh poklonil.

Častil je svojega junaka Jamesa Deana
Rodil se je v Kansasu, a so se njegovi starši leta 1949, ko je bil star 13 let, preselili v San Diego. Kalifornija mu je očitno ustrezala, ob koncu srednje šole leta 1954 je bil namreč izglasovan za fanta, ki ima največ možnosti, da mu bo v življenju uspelo. In Hopper ni tratil časa: svojo filmsko kariero je začel že leto pozneje, ko je nastopil v Uporniku brez razloga, prvem od dveh filmov, v katerih je igral z Jamesom Deanom (drugi je bil Velikan). Hopper je častil Deana, ki je bil njegov junak, in se z njim družil skoraj vsak dan v osmih mesecih pred Deanovo prezgodnjo smrtjo v prometni nesreči. In prav Dean je bil tisti, ki je Hopperja spodbujal, naj v roke vzame fotoaparat, piše Walsh.

Ironično je prav smrt njegovega prijatelja Hopperja pognala v vročično upiranje oblastem, zaradi katerega so ga hollywoodski studii dolga leta zavračali, piše Walsh. Nadomestek je našel v fotografiji, prve slike je posnel na ulicah New Yorka, kamor se je preselil, da bi študiral igro v šoli Leeja Strasberga. Prelom v 60. leta je bil eksploziven čas za umetnost - razvijali so se popglasba, popart, posttudijska kinematografija, žanr fotoreportaže, pojavljali so se prvi veliki trgovci z umetninami ...

Slavni prijatelji pred objektivom
Hopper je kot goba vpijal vplive okoli sebe, menda je bil prva oseba, ki je za 75 dolarjev kupil Warholovo pločevinko juhe in je bil samooklicani "galerijski potepuh". Njegove fotografije so začele odražati dve stvari, ki ju je odkril: strukturo običajnosti in privlačnost slave.

Njegove fotografije praznih avtocest, grafitov in strganih posterjev na mestnih zidovih so bile zgovorni izrazi vsakdanje dekadence. Ko je Hopper storil korak naprej in začel fotografirati ljudi, se je razkril njegov talent za lovljenje izrazov v objektiv. Postajal je vse bolj samozavesten in vse bolj znan in imel je vse več slavnih prijateljev, ki so se postavili pred njegov objektiv.

Paul Newman, na katerega pada senca žičnate ograje, na Hoppperjevi fotografiji spominja na svoj lik iz filma Cool Hand Luke, slikal je Jane Fonda in njenega moža Rogerja Vadima v ljubečih položajih, Jane pa ujel tudi med napenjanjem mišic z lokom in puščico. Ike in Tina Turner sta na njegovi fotografiji v nedoločljivem razpoloženju, Ike je kot vladar na prestolu, Tina pa (ironično?) pospravlja.

Fotografija treh temnopoltih dečkov na demonstracijah za pravico do zaposlitve temnopoltih v Alabami je zgovorna: deček v sredini se očitno sprašuje, kaj bo beli fotograf z njegovo podobo, njegova prijatelja pa se zadovoljno režita, zadovoljna, da ju je fotografiral. Zanimiv je tudi dvojni potrtet motorističnega para iz leta 1961: moški je skrbno urejen, ima polizane lase in pristriženo brado, njegove tetovaže izražajo smrt, ponos in uporništvo, on pa strmi nekam v prihodnost. Njegovo dekle je, skoraj nasprotno, videti zelo prizemljeno, kot da bi se spraševala, kako dolgo bo še zdržala s tem težavnim velikanskim egom, razmišlja Walsh.

Izza objektiva na režiserski stolček
Hopperjeva fotografija je nato postajala vse bolj eksperimentalna in vse bolj cenjena, a do leta 1967 se je njegova fotografska kariera končala, saj je postal najbolj vroči novi režiser na sceni. Njegova kontrakulturna mojstrovina Goli v sedlu (1969) je dobila nagrado v Cannesu in bila nominirana za oskarja za najboljši izvirni scenarij, katerega soavtor je bil Hopper.

A njegove fotografije, v katere je z inteligenco ujel tako podobe uličnega življenja kot življenja svojih slavnih prijateljev, ostajajo Hopperjeva živa vizitka, ki naznanja divji in svojeglav talent, konča Walsh.