Uvod v pestro Vodnikovo leto je bila popoldanska prireditev, ki je potekala natanko na 200. obletnico njegove smrti. Na prireditvi na Vodnikovi domačiji so bili v ospredju štirje njegovi izvirni rokopisi, ki jih je zbranim predstavil vodja rokopisne zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) Marijan Rupert.

Rupert je glede teh štirih rokopisov, predstavljenih na Vodnikovi domačiji, pojasnil, da ti ne bodo ostali razstavljeni tam, ampak jih bo odnesel nazaj v NUK, ker morajo biti hranjeni pri določeni temperaturi in vlagi ter drugih posebnih razmerah.

Ob jubileju so v NUK-u prenovili tudi stalno razstavo, skoznjo je obiskovalce popeljal soavtor postavitve Janez Polajnar, na ogled pa je tudi hišna predstava Ljubljanski vodnik našel Vodnika avtorja Andreja Rozmana Roze.

Bi bil Vodnik v današnjem času antiglobalist?
V NUK-u si je Vodnikovo bogato rokopisno dediščino ogledal tudi minister za kulturo Dejan Prešiček, ki je prepričan, da bi se Vodnik tudi danes zavzemal za čisto slovenščino in se boril proti globalizacijskim pritiskom.

Po njegovem se Vodnik danes ne bi strinjal z uvažanjem in nekritičnim prevzemanjem tujih besed in naslovov, zavzemal bi se se za čisto obliko slovenskega jezika, ki se je izgrajevala skozi stoletja. Prešiček je poudaril še, da se na ministrstvu zavedajo tudi Vodnikove vloge, ki jo je med drugim odigral kot zgled številnim poznejšim ustvarjalcem, ne verjame pa, da bo letošnje Vodnikovo leto po medijski pozornosti tako odmevno kot je bilo lansko, ki je bilo posvečeno Ivanu Cankarju ob 100-letnici njegove smrti.

Z eno nogo v enem in z drugo v drugem svetu
Vodja NUK-ove rokopisne zbirke Marijan Rupert pa je opomnil, da "Vodnik stoji na prelomu dveh svetov ‒ baročnega polihistorstva in poznejšega razsvetljenskega enciklopedizma po zgledu francoskih enciklopedistov."

Vodnik velja za eno najpomembnejših slovenskih osebnosti 19. stoletja. Udejstvoval se je na številnih področjih, marsikje veljal za prvega, a obenem je ostal na določenih področjih v senci drugih tedanjih velikanov, kot sta bila pesnik France Prešeren in jezikoslovec Jernej Kopitar. Leta 1758 rojeni ustvarjalec je med drugim sestavil prvo slovnico v slovenščini, se podpisal pod eno prvih slovenskih pesniških zbirk in napisal prvo slovensko kuharico Kuharske bukve ter babiški priročnik v domačem jeziku. Leta 1797 je začel izdajati tudi prvi slovenski časopis Lublanske novize, ki je potem izhajal do leta 1800.

Sorodna novica Dve stoletji od smrti Valentina Vodnika, na številnih področjih "pervega" pri nas

Moteča pretirana navdušenost nad Napoleonom
V letu 1809 ga je ob ustanovitvi Ilirskih provinc francoska oblast pritegnila v upravo in nov šolski sistem, za kar so se odločili zaradi njegovega znanja francoščine in italijanščine ter velike delovne vneme. V uradnem spisu francoski vladi je Vodniku uspelo prepričati Francoze, da so opustili namen, da bi v šolski pouk na Kranjskem namesto slovenščine vpeljali hrvaško dalmatinščino kot v preostalih delih Ilirskih provinc. Po njegovi zamisli je slovenščina postala učni jezik v enotni osnovni šoli in gimnaziji, v zadnjem letniku tudi učni predmet. V tem obdobju je napisal še prvi slovenski učbenik za poučevanje tujega jezika, in sicer francoščine, ter (nedokončan) prvi slovenski učbenik za italijanščino.

Potem ko so ga avstrijske oblasti predčasno upokojile zaradi pretiranega navdušenja nad Napoleonom, je bil izključen tudi iz javnega življenja in pozabljen, a vendar je prvi slovenski književnik z lastnim spomenikom, je za Radio Slovenija poročal Vlado Motnikar. Ob tem dodaja, da je bil Vodnik med začetniki slovenske posvetne poezije, pa tudi pomemben naroden preroditelj in dramilec.

Osrednji simpozij konec januarja
Današnjim uvodnim dogodkom bo skozi leto sledila še vrsta drugih, med katerimi bo osrednji znanstveni simpozij, ki ga Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pripravlja s SAZU-jem, ljubljansko filozofsko fakulteto in Vodnikovo domačijo. Na simpoziju z naslovom Oživljeni Vodnik bo konec januarja 14 strokovnjakov predstavilo Vodnikovo življenje in delo z več vidikov.

Valentin Vodnik je umrl zaradi možganske kapi 8. januarja 1819 v Ljubljani, pokopan pa je na pokopališču pri sv. Krištofu, današnjem Navju.