"Leto 2005 je bilo prvo leto mojega življenja, v katerem nisem napisal niti vrstice," je 78-letni Márquez, ki se že nekaj let bori z boleznijo, povedal za barcelonski dnevnik. "Niti sedel nisem pred računalnik. In nič ne kaže, da se bo situacija kmalu spremenila," dodaja avtor ključnega dela magičnega realizma in, širše vzeto, celotne hispanoameriške literature, epopeje Sto let samote. Predvsem ta roman mu je leta 1982 prinesel Nobelovo nagrado za literaturo, vseeno pa je vse do nedavnega redno objavljal nova dela.

Že leta 2002, ko je izšla njegova avtobiografija, Vivir para Contarla (Živim, da bi o tem govoril), se je pojavilo veliko ugibanj, ali ta izid ne pomeni morda Márquezovega slovesa. Taka in podobna ugibanja je lani utišal s kratkim romanom Memorias de mis putas tristas (Spomin na moje žalostne kurbe).

Bralcev noče vleči za nos
Zdaj pa literarni starosta priznava, da ga je navdih zapustil: možno je, da ga bo pisateljska strast znava zgrabila, ni pa zelo verjetno. "Z izkušnjami, ki jih imam, bi brez težav napisal še en roman; toda bralci opazijo, če človek v knjigo ne izlije svoje notranjosti."