Po vojni se je ameriška umetnost radikalno prevetrila - v slikarstvu z abstraktnim ekspresionizmom, v poeziji z beatniki, v glasbi z 'newyorško šolo' in svobodnjaškim džezom. Truman Capote je Kerouacov slog zaničljivo odpisal kot 'metodično tipkanje', drugi pa so ga bolj cenili. Allen Ginsberg je imel svojega prijatelja za največjega ameriškega pisca svojega časa. Foto:
Po vojni se je ameriška umetnost radikalno prevetrila - v slikarstvu z abstraktnim ekspresionizmom, v poeziji z beatniki, v glasbi z 'newyorško šolo' in svobodnjaškim džezom. Truman Capote je Kerouacov slog zaničljivo odpisal kot 'metodično tipkanje', drugi pa so ga bolj cenili. Allen Ginsberg je imel svojega prijatelja za največjega ameriškega pisca svojega časa. Foto:

Še v divjini človek ne more več biti sam. Vedno je kje kakšen helikopter. Kar zadeva mene, je edino, kar lahko počneš, da sediš v svoji sobi in piješ.

Jack Kerouac
Od leve: Jack Kerouac, Lucien Carr in Allan Ginsberg
Od leve: Jack Kerouac, Lucien Carr in Allan Ginsberg. Nekateri literarni zgodovinarji Carru pripisujejo zasluge za krajo ogromnega zvitka papirja na pošti, na katerega je Kerouac kasneje napisal celoten prvi osnutek Na cesti.
Allan Ginsberg in Bob Dylan leta 1975
Ginsberg je med Dylanovo turnejo leta 1966, ki se je odvijala v meglici amfetaminov, opiatov, alkohola in psihedeličnih drog, zvezdnika opisal kot 'deksedrinskega klovna'.

Industrija sanj bo očitno zdaj več kot popravila svojo površnost: pripravljajo se kar trije filmi, ki naj bi zajeli duha pisateljev, ki so s svojim credom osebne svobode in nekonformizma spremenili ustroj ameriške družbe.
V prvi vrsti je tu seveda Na cesti (On the road), ekranizacija kultnega romana Jacka Kerouaca iz leta 1957, resnične pripovedi o z alkoholom in drogami "podprtem" pisatelju Salu Paradisu (Kerouacov alterego), ki po širokih ameriških magistralah lovi navdih (ali pa vsaj pozabo) v družbi prijatelja Deana Moriartyja in drugih umetnikov. Zgodbo o nihilistično-dekadentni mladini povojne Amerike, ki je šele petdeset let po nastanku lahko izšla v obliki, kakršno si je zamislil njen avtor (bolj groba, brez cenzure in z resničnimi imeni pripovedovalčevih popotnih tovarišev), za film prireja ekipa, ki je bila kriva tudi za Motoristove dnevnike (film, posnet po popotniških dnevnikih mladega Cheja Guevare), njegov producent pa je sam Francis Ford Coppola.

Jack Kerouac se bo kot lik naslednje leto pojavil tudi v filmu Howl, ki bo obravnaval sojenje zaradi obscenosti, ki je leta 1957 pesnika Allena Ginsberga doletelo zaradi pesmi s tem naslovom. Glavni vlogi sta si razdelila James Franco (Ginsberg) in Alan Alda; Neal Cassady bo Jon Prescott, Kerouac pa Todd Rotondi; breme režije in pisanja scenarija sta si razdelila Rob Epstein in Jeffrey Friedman.

In na koncu je tu še načrtovani film o Lucienu Carru, skupnem prijatelju, ki je predstavil Kerouaca, Ginsberga in Burroughsa, leta 1944 pa umoril svojega obsedenega gejevskega zalezovalca; Kerouac in Burroughs sta njegovo dejanje pomagala potisniti pod preprogo (naslednji dan pa se je sam predal policiji in na koncu za zapahi odsedel le dve leti). Za filmom Kill Your Darlings, v katerem bo Carra igral Ben Wishaw, stoji neodvisno podjetje Killer Films, ki je financiralo tudi predlansko inovativno filmsko biografijo Boba Dylana I'm Not There.

Dolga inkubacijska doba
Ekranizacija Na cesti se počasi kuha že 30 let: Coppola je pravice zanjo odkupil že leta 1979 in sledilo je že kar nekaj ponesrečenih poskusov scenarija. Zdaj, ko sta se ekipi pridružila režiser in scenarist Motoristovih dnevnikov Walter Salles in Jose Riveras, se nekaj vendarle premika: premiera je napovedana za prihodnje leto.

Howl ne bo le zgodba o nastanku pesmi, ki danes pomeni mejnik kontrakulturne literature in je bila "na udaru" zaradi svojih napadov ameriško družbo petdesetih let in aluzij na droge in homoseksualnost, ampak tudi biografija pesnika, ki je celo življenje ostro kritiziral "destruktivne sile materializma in konformizma v Ameriki", kot se je sam izrazil.

Ciklično kroženje zgodovine
Ta poplava novih filmov kljub vsemu ne bo pomenila prvega poskusa ujeti utrip beatnikov na film: The Naked Lunch, film, ki ga je leta 1991 David Cronenberg posnel po istoimenskem romanu Williama Burroughsa, je dokazal, da je beatniška tematika lahko zanimiva tudi za "mainstream" občinstvo. Morda tudi zato, ker se med tistim in današnjim časom pojavljajo določene vzporednice. "Naš čas in petdeseta imajo veliko skupnega - konformizem, zatiranje svobode govora," je prepričan Nicholas Lawrence, profesor na Univerzi v Warwicku. "Beatniki so se temu uprli: Ginsberg je bil odprto gejevski pesnik s komunistično materjo in vezmi z radikalno levico."

Ana Jurc

Še v divjini človek ne more več biti sam. Vedno je kje kakšen helikopter. Kar zadeva mene, je edino, kar lahko počneš, da sediš v svoji sobi in piješ.

Jack Kerouac