"Hočem pisati Razodetja, ne pa samo napletati trapastih zgodb za denar. Hočem seči nadvse globoko v svojo podzavest v upanju, da me bodo ljudje razumeli, ker so tam enaki kot jaz." Jack je šel spat kot nihče in se zbudil zvezda, je fenomen Kerouaca opisalo njegovo takratno dekle. In čeprav je avtor več ducatov polavtobiografskih knjig, se je v kolektivni spomin zapisal predvsem z eno samo: On the road (Na cesti).
Svoje popotne zapiske je v roman leta 1951 - tako urbana legenda - prelil v pičlih treh tednih mrzličnega pisanja, ko je "operiral" predvsem na pogon kave in benzedrina (in se tako uvrstil na kratek seznam spontanih izbruhov umetniškega navdiha, kot je to pred njim storil Stendhal - Parmsko kartuzijo je spisal v 52 dneh - ali pa Jackson Pollock s svojim vročičnim "akcijskim" slikanjem). Samo v ZDA so prodali že štiri milijone izvodov romana, v svetu pa ga še vedno kupi okrog sto tisoč ljudi na leto.

Šele lani, petdeset let po prvem izidu, je zgodba o nihilistično-dekadentni mladini povojne Amerike izšla še v obliki, kakršno si je zamislil njen avtor: bolj groba, brez cenzure in z resničnimi imeni pripovedovalčevih popotnih tovarišev. Na cesti, ki je v ameriško povojno literaturo uvedla grob, neposreden tok zavesti, je obenem tudi resnična pripoved o z alkoholom in drogami "podprtem" pisatelju Salu Paradisu (Kerouacov alterego), ki po širokih ameriških magistralah lovi navdih (ali pa vsaj pozabo) v družbi prijatelja Deana Moriartyja in drugih umetnikov. Iz New Yorka ju pot ponese do Kalifornije in celo do Mehike.

V prav biblični maniri je Kerouac rokopis shranil na 36-metrskem zvitku papirja, v vrsticah z enojnim presledkom in brez vsakih odstavkov.

Kdo je torej Dean Moriarty?
Lani je založba Viking poskrbela za izid "manj konvencionalne, bolj spontane" (torej necenzurirane) različice, ki je bil do takrat pod ključem in v kateri so natančneje opisana protagonistova homoseksualna nagnjenja in privlačnost, ki jo nekoč začuti do mladoletnih deklet.

V tej izdaji je tudi črno na belem jasno zapisano, kar so literarni zgodovinarji izbrskali že nekaj časa nazaj: Carlo Marx, Dean Moriarty in Old Bull Lee niso živeli samo na papirju - za psevdonimi se skrivajo pesnik Allen Ginsberg, Neal Cassady in pisatelj William S. Burroughs. Štiri leta mlajšega Neala Cassadyja, karizmatičnega nekdanjega avtomobilskega tatu z iskrenim zanimanjem za vse mistično in videzom, ki je spominjal na mladega Paula Newmana, je Kerouac spoznal leta 1946; za njegovo pisanje je bil to prelomen trenutek. Neal, ki sam ni bil dober pisatelj, je bil tisti “pravi” kralj beatnikov – čeprav je kritika pozneje ta naziv obesila Kerouacu – pa tudi kralj ceste, ki je po celini neprestano križaril med eno in drugo službo, ženo, ljubico in številnimi otroki. Seveda pa je bil Kerouac tisti, ki je vse to znal mojstrsko popisati.

William Burroughs je nekoč pripomnil, da je “Kerouac odprl milijon kavarn in prodal milijon parov Levisk, tako dekletom kot fantom.” Toda čeprav je sam skoval izraz “beatnik generacija” (zbudil naj bi asociacijo na lepoto (beauty) in zatiranost), je Kerouac, z leti vse bolj odmaknjen, zapit in zenovsko poduhovljen, sčasoma samega sebe začel definirati v nasprotju s svojim “izumom”: “Zdaj, ko smo v srednjih letih, mi postaja jasno, da so samo zafrustrirani, histerični, pozornosti željni provokatorji, ki jim po glavi ne hodi nič drugega, kot jeza na “Ameriko” in vsakdanje življenje malih povprečnih ljudi. O navadnih ljudeh niso nikoli pisali niti s kančkom ljubezni.”

Akademiki že petdeset let na glas razmišljajo o skrivnosti uspeha romana, ki po mnenju mnogih nima pretirane literarne vrednosti (Truman Capote, še en enfant terrible ameriške književnosti, je roman popljuval, češ da “to ni pisanje, ampak tipkanje”) - toda ideja, da se da živeti tudi brez vsakih omejitev družbenih omejitev in odgovornosti, je seveda privlačna za vsako novo generacijo. Še en dokaz priljubljenosti romana je podatek, da je Na cesti ena najpogosteje ukradenih knjig v ameriških knjigarnah.

"Še v divjini človek ne more več biti sam. Vedno je kje kakšen helikopter. Kar se mene tiče, je edino, kar lahko počneš, da sediš v svoji sobi in piješ."
Kar je bolj ali manj tudi počel. Nenadna vsesplošna pozornost Kerouacu ni ugajala in z njo ni znal shajati; vse bolj se je vdajal pijači. Objavil je veliko knjig, toda večino je napisal že prej, preden je sploh zaslovel. Kerouac je dočakal boemski konec: leta 1969, 12 let po izidu njegovega remek dela in pri zgolj 47 letih, je umrl za posledicami alkoholizma. Breme razvpitosti je bilo zanj vendarle pretežko.

Nevarnost predalčkanja
Njegovo smrt so pospremili standardni žalni govori, ki so večinoma poudarjali pokojnikov pomen za beatnike. Time ga je v svoji osmrtnici opisal kot "šamana celotne generacije", a le mimogrede je bilo omenjeno, da je bil pisatelj. V očeh literarne zgodovine se je kmalu skrčil na "kulturnega dinozavra", zanimiv odklon iz petdesetih, na "glasnika povojne mode deviantnega obnašanja - družbene nepokornosti, džeza, kavarn in drog," kot ga je "odpravil" Slovar literarnih biografij iz leta 1995. Počasi pa so se okosteneli nazori le začeli spreminjati; od devetdesetih naprej so ponatisnili večino njegovih del (bolj znani so še romani The Dharma Bums, Big Sur, The Subterraneans in Visions of Cody), izdali pisma in napisali več biografij. Na univerzah ga danes ne obravnavajo le kot zgodovinske kuriozitete, ampak ob bok ameriškim velikanom, kakršni so Hemingway, Faulkner, Dos Passos in Thomas Wolfe. "Kerouacov opus predstavlja najobsežnejši jezikovni in oblikovni eksperiment celotne generacije ameriške proze," kot je zapisala literarna kritičarka Ann Douglas.

Ana Jurc
ana.jurc@rtvslo.si