Cankarjeva založba je izdala slovenski prevod knjige Eve Demmerle, tiskovne predstavnice Habsburške hiše in najožje sodelavke Otta von Habsburga (ta je umrl ravno v letu izida knjige), zaradi česar ni le dobro poznala življenja tega Habsburžana, ampak je imela tudi dostop do dokumentov, do katerih zgodovinarji niso mogli kar tako.

Ker je v izvirniku knjiga namenjena nemškogovorečemu prostoru, jo je bilo treba prirediti slovenskemu okolju, katerega zgodovino je habsburška dinastija krojila skoraj 650 let. S tem namenom je prevajalec Igor Antič tekst ponekod obogatil s stavkom ali dvema o prispevkih posameznega vladarja za dežele, ki sodijo danes v slovenske meje, na koncu pa je dodal tudi kronološko preglednico s strnjenim pregledom pomembnejših dogodkov 'slovenskega' ozemlja pod Habsburžani.
Knjigo odlikuje tudi obsežno slikovno gradivo, nekaj je objavljeno celo prvič in medtem ko nemško knjigo krasi podoba dvorca Schönbrunn, nas s slovenskega prevoda gleda Marija Terezija, vladarica (in ne cesarica rimsko-nemškega cesarstva, kot se rado napačno navaja), ki je s svojimi vsem dobro znanimi reformami pomembno vplivala na naše dežele.
Volilni knezi so se pošteno ušteli
Četudi je bila ravno tedaj na veliki preizkušnji, je bila v času Marije Terezije dinastija vendarle že močno utrjena sila evropskega političnega prostora, medtem ko so njeni začetki drugačni. Leta 1273 je bil Rudolf IV. Habsburški presenetljivo izvoljen za kralja Svetega rimskega cesarstva. Novico je izvedel ravno v času, ko je oblegal Basel. Ko je novica prišla na uho še obleganemu baselskemu škofu, je ta zgrožen zaklical: "Ljubi Bog, čvrsto drži svoj prestol, sicer ti ga bo tale Rudolf vzel!" Ob teh precej jasnovidnih besedah se zastavi vprašanje, kako se je majhna plemiška družina, katere grad je bil skromnejši od celjske grajske stavbe, povzpela do vodilne evropske dinastije. Razlog za Rudolfovo izvolitev je bil, pojasnjuje višji znanstveni sodelavec ZRC SAZU Andrej Rahten, tudi v preračunljivosti volilnih knezov, ki so vedno raje izvolili najšibkejšega izmed plemičev, da bi nanj lažje vplivali.
Stran od bojišč
Kot rečeno, je skrivnost vzpona Habsburžanov v njihovi premišljeni poročni politiki, ki je imela ključno vlogo v usodi rodbine od srednjega veka do zadnjega cesarja. Med vsemi habsburškimi veljaki je le eden pustil življenje na bojišču, (Leopold III.), drugim je bilo to tudi zaradi dinastičnega povezovanja prizaneseno. Zadnji, ki se je udeleževal bitk (s primerne distance se razume), je bil Karel, ki mu je ob obisku soške fronte avtomobil zgrmel v Sočo in so ga reševali v pravi reševalni akciji, da so ga rešili.
Naglo zatrte ambicije Celjskih
Vsi Habsburžani so bili vedno ob pravem času na pravem mestu, pravi Rahten. Ko so Celjski grofi postali državni knezi, je bil dvor na Dunaju že dobro pozoren na nevarnost ambicioznih plemičev, ki so se podobno krepili in širili s poročno politiko, le da so težili proti Balkanu. Nevarnost so Habsburžani zatrli v kali, podpisali so menjalno pogodbo (dogovor o dedovanju notranjeavstrijskih posesti), po kateri tista dinastija, ki prva ostane brez moškega potomca, prepusti ozemlja drugi, in izkupiček dokumenta je bil jasen leta 1456 s še danes nepojasnjenim umorom Ulrika II. v Beogradu.
Medsebojno poročanje - tedaj je veljalo, da se z medsebojnimi zakonskimi zvezami modra kri še bolj plemeniti - se je Habsburžanom maščevalo s špansko linijo, ki je sledila Karlu V. (1519-1556) - ta je uspel pod svojimi rokami zajeti tako veliko cesarstvo, da se je o njem reklo, da sonce v njem nikoli ne zaide. Še tako vešča roka (ali pa prav zaradi nje) slikarja Diega Velázqueza ni mogla skriti 'deformiranosti' upodobljencev na portretih španskega dvora, tudi le redki otroci vladajočega para so dosegli odraslo starost.
Zaljubljena Marija Terezija
Da je imelo takšno dinastično sklepanje zakonskih zvez le malo opraviti z ljubeznijo, je jasno. Vseeno pa je med temi tudi kakšna svetla izjema. Morda najbolj znamenita (z izjemo prvih srečnih dni Franca Jožefa in Elizabete Bavarske, bolj znane kot princese Sissi) je bila zgodba Marije Terezije in Franca I. Štefana Lotarinškega, v katerega je bila reformatorka baje resnično zaljubljena, njun zakon pa naj bi bil kljub nekaterim njegovim skokom čez plot srečen. To je bil tudi eden tistih trenutkov, v katerih se je dinastija znašla v krizi, ki pa jo je rešila znamenita pragmatična sankcija in začetek habsburško-lotarinške dinastije.
Tragični trenutki dvornega življenja
Zgodovino dinastije spremljajo tudi številne tragične zgodbe. Takšna je spremljala Jožefa II., ki je bil na smrt zaljubljen v izbranko, tedaj 19-letno Izabelo Marijo Parmaško, njeno pozornost pa je vzbudila njegova sestra. Tudi samomor edinega sina Franca Jožefa in Elizabete Rudolfa je bil dolgo velik madež v življenju dinastije. Nič manj žalostna ni zgodba Franca Ferdinanda, ki se je v nasprotju z željami dvora zaljubil v češko grofico, s katero se je po dolgem pregovarjanju in zaničevalnem odnosu do njegove izbranke 28. junija 1900 tudi poročil. Kot je znano, je bil 14 let pozneje na isti dan ubit v atentatu v Sarajevu, kamor zaradi slabih slutenj ni želel odpotovati, a je na prigovarjanje Franca Jožefa vendarle odšel usodi naproti.
O življenju Otta von Habsburga
Običajno se z letom 1918 oziroma s smrtjo Franca Jožefa takšni zgodovinski pregledi habsburške dinastije končajo, posebnost pravkar prevedenega dela je zato tudi v tem. Nadaljuje s Karlovo zgodbo in njegovim žalostnim koncem v pregnanstvu na Madeiri. Liniji pa sledi prek Otta von Habsburga, velikega prijatelja Slovencev in zagovornika združene Evrope, njegovih negativnih izkušenj s Habsburžanom sovražnim nacizmom, odhoda v ZDA in ponižujoče vrnitve, pa vse do danes živečih članov te pomembne družine.
Maja Kač