Si je kdaj mislil, da bo Trainspotting taka svetovna uspešnica? Welsh pravi, da ne - čeprav
Si je kdaj mislil, da bo Trainspotting taka svetovna uspešnica? Welsh pravi, da ne - čeprav "vsak pisatelj seveda piše knjige, kakršne bi rad videl v knjigarnah, pa jih tam ni, in torej posledično misli, da je boljši od vseh drugih". Foto: Matej Pušnik

Zanima me, zakaj sami sebe sabotiramo, zakaj sprejemamo odločitve, ki nam tako ali drugače ne bodo koristile ali nam pomagale napredovati. To počnemo tako na položaju moči kot v podrejeni vlogi. Kot pisatelj sem hotel raziskati, kako z napačnimi odločitvami samo še poslabšamo vse, kar nam gre v življenju narobe.

Welsh je po mnenju mnogih kritikov predvsem mojster kratke zgodbe. Tudi Trainspotting, roman o drogeraški mladini iz edinburškega predmestja, ki ga je leta 1996, tri leta po izidu romana, v filmski jezik prevedel režiser Danny Boyle, je bil sprva mišljen kot niz zgodb, ki jih povezujejo skupni junaki. Foto: Matej Pušnik

Konec koncev živimo v družbi, ki jo poganja dolg; jasno, da nihče ne govori, naj si ne izposojamo denarja, ker bi to sesulo cel sistem. Vse naše potrebe tako samo še povečuje družba, ki smo si jo ustvarili, in iz nas dela hrčke, ki tečejo po svojih kolesih.

Welsheva interpretacija lastne kratke zgodbe Okvara na progi je bila zabavno srečanje z edinburško škotščino družbenega roba. Foto: Matej Pušnik

Pisanje romana je kot režiranje nevidnega filma - a k sreči se je neprimernih igralcev lažje znebiti.

Welsh je sodeloval tudi pri scenariju za adaptacijoi romana Filth, ki v britanske kinematografe prihaja poleti; policista z odvisnostjo na grbi v njem igra James McAvoy. Foto: Matej Pušnik

Ko končaš knjigo, je gotova, s poti, in ti v hipu izpuhti iz glave. Zelo težko se je ponovno vživeti vanjo, zato se pač zanašaš na druge ljudi, da ti bodo povedali, o čem gre.

Nepotreben podatek: skupina My Chemical Romance si je ime izposodila od naslova ene izmed Welshevih kratkih zgodb. Foto: Matej Pušnik
Preden je sprejel ponudbo, iz katere se je izcimil filmski Trainspotting, kakršnega poznamo danes, je Welsh zavrnil cel kup podobnih predlogov. Pristal je šele, ko je dobil zagotovilo, da se ne bo snemalo "dokumentarnega filma v maniri Kena Loacha". Foto: EPA
Začela se je Fabula

In vendar se "enfant terrible" škotske književnosti ni izkazal za bavbava. Največji literarni zvezdnik letošnjega festivala Fabula, Irvine Welsh, se je pretekli konec tedna o svojem ustvarjanju pogovarjal najprej v Klubu Cankarjevega doma z Matejem Bogatajem, nato pa še kot uvod v projekcijo Trainspottinga z Gorazdom Trušnovcem v Kinoteki. In čeprav mu prireditelji niso namenili tako velikega avditorija kot lani Hanifu Kureishiju, si drznemo trditi, da je Škot s svojim lakoničnim smislom za humor in nezvezdniškim obnašanjem na natrpani prostor naredil boljši vtis kot rahlo zajedljivi Britanec lani.

Welsh trenutno velja za enega najbolj priznanih, hkrati pa tudi razvpitih in "kontroverznih" škotskih avtorjev. Svoj kultni Trainspotting je leta 2002 nadgradil z nadaljevanjem z naslovom Porno (2002), sicer pa je napisal še pet romanov, med njimi Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov (2006); oba omenjena lahko beremo v slovenskem prevodu. Piše tudi gledališke igre in filmske scenarije, sam pa je zrežiral tudi nekaj kratkih filmov ter v nekaj celovečernih filmih celo nastopil. V Ljubljani je predstavljal pravkar izdano zbirko iz različnih vetrov nabranih kratkih zgodb Pogreto zelje; prav kratka zgodba je, tak je vsaj konsenz literarne kritike, žanr, ki je Welshu najbolj pisan na kožo; ne nazadnje se je tudi Trainspotting rojeval kot serija kratkih, fragmentiranih odlomkov, ki so se šele proti koncu združili v roman.

Zakaj vedno socialni realizem?
Čeprav je poskrbel, da ima v lasti avtorske pravice za filmske priredbe vseh svojih romanov, Welsh ne vztraja posesivno pri tem, da bi moral ravno sam biti scenarist vsake ekranizacije: "Pomembno je, da dobiš nekoga, ki ve, kaj počne. Ko je izšel Trainspotting, se je zdelo, da hočejo po njem čisto vsi napisati scenarij - in vsi so si za film zamislili nekakšen puščoben socialni realizem, v slogu Christianne F. in podobnih 'mamilaških' filmov, ki so vsi sicer zelo dostojni, a obenem zelo, zelo dolgočasni. Nihče jih noče gledati, ker so junaki povoženi, poraženi in brez duha. Saj vem, da mamila človeku to naredijo, ampak vse te svarilne zgodbe in moralitete ti ne povedo, zakaj se ljudje sploh lotijo mamil. Jemljejo jih seveda zato, ker so zabavne, klinčevo zabavne, in to pač moraš pokazati. Drugo, kar je treba pokazati, je, da te bodo ubila, če jih jemlješ v nedogled. Trainspotting je bil verjetno prvi film, ki je ujel dihotomijo enega in drugega."

Fascinantna samouničevalnost malega človeka
Ljudje se torej mamil oprimejo, ker so zabavna, in jih nato ne morejo spustiti, ker postanejo njihovo zatočišče pred resničnostjo, je prepričan Welsh. V miljeju Trainspottinga, v kontekstu subkulture revnega predmestja Edinburga osemdesetih let, kjer je "biti zguba postalo norma, uspeh pa nekaj strašljivega", mu sociopatskih, zapitih, zadetih in neskončno blebetavih študijskih primerkov patologij zlepa ne zmanjka. Literarna kritika mu je prilepila etiketo kritika thatcherizma, sam pa priznava "obsesijo" z raziskovanjem, "zakaj ljudje, v pomanjkanju boljšega izraza, zaje**jo svoje življenje". "Zanima me, zakaj sami sebe sabotiramo, zakaj sprejemamo odločitve, ki nam tako ali drugače ne bodo koristile ali nam pomagale napredovati. To počnemo tako na položaju moči kot v podrejeni vlogi. Kot pisatelj sem hotel raziskati, kako z napačnimi odločitvami samo še poslabšamo vse, kar nam gre v življenju narobe," je večer prej - v pogovoru z Matejem Bogatajem - Welsh razmišljal pred Klubom CD.

Renton, Spud, Sick Boy in drugi junaki so zgolj orodja, ki jih uporablja za raziskovanje teh tem. "Ker nisem žanrski pisatelj, me zaplet ne skrbi pretirano. Zgodba se vedno rodi iz junakov, in ne obratno. Vedno torej začnem tako, da skušam najti kar najmočnejše, najbolj večplastne, najglasnejše like, kar si jih lahko zamislim, in jih nato spravim v interakcijo; iz tega kaosa se nato rodi zgodba, ki jo skušam ukrotiti v nekakšno obliko."

Zdolgočasena gospodinja ni tako zelo drugačna od heroinskega džankija
Protagoniste Welshevega pisanja bi se dalo razumeti tudi kot, tako Bogataj, študijo procesa zaljubljanja - s to razliko, da cilj njihovega koprnenja po navadi ni oseba, ampak (prepovedane) substance. Skoraj vsak izmed njih je namreč tako ali drugače zasvojen. Razlog za to gre iskati v družbi: "Živimo v svetu, ki je iz dneva dan bolj individualističen, in tako smo si ustvarili predstavo, da je vsak posameznik suveren. Navadili smo se potešiti vsako svojo potrebo, željo in vzgib ... V potrošniški družbi, ki jo pokonci drži nakupovanje (ali, v primeru 'underground' kulture, trgovina z mamili), je vsem tem potrebam zelo lahko ugoditi. Ničesar - razen naših notranjih mehanizmov - ni, kar bi nas sililo k zmernosti in odpovedovanju. Konec koncev živimo v družbi, ki jo poganja dolg; jasno, da nihče ne govori, naj si ne izposojamo denarja, ker bi to sesulo cel sistem. Vse naše potrebe tako samo še povečuje družba, ki smo si jo ustvarili, in iz nas dela hrčke, ki tečejo po svojih kolesih. Džankiji, o katerih pišem, so na nek način isti kot zdolgočasene gospodinje v nakupovalnih središčih in osamljeni ljudje, ki iščejo ljubezen."

S slovnično angleščino liku ne zlezeš pod kožo
Svoj radikalni pristop k fonetični transkripciji škotskega pogovornega jezika - dober občutek, kako težko ga je v resnici razumeti, smo dobili ob avtorjevem branju kratke zgodbe Okvara na progi, ki odpira zbirko Pogreto zelje; kdor pred seboj ni imel odličnega prevoda Andreja E. Skubica, se je skoraj v hipu izgubil - Welsh povezuje z dolgo tovrstno tradicijo v škotski književnosti, ki prek Glasgowčanov, kot sta Alasdair Gray in James Kelman, sega nazaj vse do Jamesa Hogga (1770-1835) in morda celo Roberta Louisa Stevensona (1850-1894). "Kadar pišeš lik, ki uporablja 'performativen' govor, ti je to v veliko pomoč: prek njihovega jezika lahko začutiš, kako razmišljajo, čutijo in se premikajo, in to na način, kot z uporabe standardne angleščine, ki je pač precizen, imperialen jezik mer in uteži, ne bi mogel." (Škoda, da klošarji na ljubljanskih cestah niso tako duhoviti in zgovorni, je ob tem pripomnil Bogataj.)

Malo manj ljudi kot sloviti Trainspotting je verjetno prebralo njegovo neuradno nadaljevanje iz leta 2002, Porno. Nasilni sociopat Begbie, privlačni odvisnež Sick Boy in seveda protagonist Renton se deset let po dogodkih iz prejšnjega romana znajdejo v svetu pornoindustrije; težko uporabo heroina iz prejšnjega dela tukaj zamenja sodobnejši kokain, protagonisti pa so "za spoznanje bolj ambiciozni, lucidni in imajo malo bolj 'pospravljena podstrešja' kot v Trainspottingu, romanu, ki je popisoval verjetno najbolj zj****o leto njihovih življenj".
Roman je nastal, se spominja Welsh, skoraj proti njegovi volji. "Toda liki imajo včasih lastno zgodbo, ki ti jo skušajo povedati, ti pa niti ne ... to zna biti težava. Če se vdaš in poveš zgodbo, ki jo hočejo povedati liki, lahko zaideš od prvotnega sporočila romana. Druga skrajnost pa je, da zgodbo rineš v smer, v katero noče iti ... treba je najti nekakšno srednjo pot. In včasih ugotoviš tudi, da lik preprosto ni prava oseba za določeno 'službo' v romanu in ga moraš odpustiti. Pisanje romana je kot režiranje nevidnega filma - a k sreči se je neprimernih igralcev lažje znebiti."
Porno tako sprva sploh ni bil mišljen kot nadaljevanje Trainspottinga: "Sick Boyev lik je imel najprej drugo ime; postopoma sem ugotovil, da je to on, le deset let starejši. Ni se mi zdelo smiselno, da bi pisal o nekom, ki je čisto tak kot Sick Boy, ampak ni Sick Boy ... torej sem ga spremenil v Sick Boya. In potem sem moral povedati še zgodbo vseh njegovih kolegov. Lik ti včasih res lahko sabotira celo zgodbo."

Kje je film Porno?
Glede na to, da Trainspotting tudi v filmski različici danes velja za moderno klasiko in enega ključnih filmov devetdesetih, se seveda samo od sebe postavlja vprašanje, zakaj Porno, ki je star že deset let, (še) ni film, (še posebej ob tem, da sta snemanje nadaljevanj in "pornifikacija" vsebin še posebej močni komponenti v trenutni filmski pokrajini). "Tega ljudje ne sprašujejo samo mene, ampak tudi Ewana in Dannyja Boyla, in to vsakič, ko imata kak nov film. Preprosto povedano je razlog najbrž v tem, da nikoli nismo spravili skupaj scenarija. Stalno se lotevam novih projektov in zelo težko se s kakršno koli strastjo vračam k nečemu, kar je že za menoj. Mediji so pisali o tem, kako naj bi bila Ewan in Danny skregana, ampak to ni res. Najverjetneje je največ krivde kar pri meni, ne gre pa za nič osebnega. Kadar se vsi skupaj dobimo, gremo na pivo in govorimo o vsem mogočem, razen o Pornu."

Za pisatelja je vedno rahlo nenavaden občutek, svoje like videti zaživeti na velikem platnu (mimogrede, Welsh ima v ekranizacijah svojih del, pa tudi v drugih filmih, pogosto manjše "cameo vloge"). "V nekem obdobju skoraj niso posneli irskega filma brez mene," temu pravi sam. "Seveda pa me včasih tudi izrežejo; v Filth in Ecstasy me lahko vidite samo še na 'dodatkih' na DVD-ju.") "Vse skupaj je zelo čustven proces. Letos poleti v kinematografe pride Filth in prvič sem ga videl šele pred nekaj tedni. Videti Jamesa McAvoya kot zadrogiranega policista, ki sem ga napisal pred nekaj leti, je prav tako čustveno, kot je bilo videti Ewana McGregorja kot Rentona ali Roberta Carlyla kot Begbieja ... kar nekaj časa traja, preden lahko na vse skupaj gledaš kot na 'samo' film. Še bolj čudna izkušnja je gledališče, ker je na njem nekaj bolj 'resničnega'; je le 3D. Po navadi igralce osebno spoznaš in včasih se z njimi tudi spoprijateljiš; zanimivo je opazovati, kako se spopadajo z izzivom prenašanja lika na oder ali film."

Sicer pa Welsh, ki se je tudi v živo izkazal za (vsaj) tako duhovitega - če že ne pretirano animiranega - pripovedovalca zgodb kot med platnicami, po lastnih besedah ni najboljša oseba za odgovarjanje na vprašanja o lastnih delih. Pogovor o zbirki Pogreto zelje, ki je v izvirniku izšla leta 2009, v slovenskem prevodu Brede Biščak, Andreja E. Skubica in Jerneja Županiča pa pravkar (naslov je dobeseden prevod iz italijanščine in pomeni nekaj takega kot "pogreta župa" po naše, torej razpadlo razmerje, ki se ga na silo obuja od mrtvih), ga denimo ni pretirano zanimal. "Ko končaš knjigo, je gotova, s poti, in ti v hipu izpuhti iz glave. Zelo težko se je ponovno vživeti vanjo, zato se pač zanašaš na druge ljudi, da ti bodo povedali, o čem gre. Razen če pišeš nadaljevanje ali filmsko priredbo, je branje lastnih knjig približno zadnje, kar hočeš početi! Vse, kar vidiš, so napake."

Zanima me, zakaj sami sebe sabotiramo, zakaj sprejemamo odločitve, ki nam tako ali drugače ne bodo koristile ali nam pomagale napredovati. To počnemo tako na položaju moči kot v podrejeni vlogi. Kot pisatelj sem hotel raziskati, kako z napačnimi odločitvami samo še poslabšamo vse, kar nam gre v življenju narobe.

Konec koncev živimo v družbi, ki jo poganja dolg; jasno, da nihče ne govori, naj si ne izposojamo denarja, ker bi to sesulo cel sistem. Vse naše potrebe tako samo še povečuje družba, ki smo si jo ustvarili, in iz nas dela hrčke, ki tečejo po svojih kolesih.

Pisanje romana je kot režiranje nevidnega filma - a k sreči se je neprimernih igralcev lažje znebiti.

Ko končaš knjigo, je gotova, s poti, in ti v hipu izpuhti iz glave. Zelo težko se je ponovno vživeti vanjo, zato se pač zanašaš na druge ljudi, da ti bodo povedali, o čem gre.

Začela se je Fabula