Lani je izdala samostojni stripovski album Katalog, ki je izšel v okviru Komikaz in Femicomixa, umetniškega projekta in potujoče razstave, posvečene ženskemu stripovskemu ustvarjanju. Kritik Marko Golob je o Katalogu zapisal: "Stripovske table Ivane Armanini so kot stolpnice in stanovanjski bloki ponoči – v njih se vse dogaja zgoščeno in istočasno, vsaka slikica je okno in v njem je ena zgodba, vsa okna skupaj pa so še ena velika zgodba in vse je polno čudnih bitij. Včasih se v njih bleščijo in ugašajo luči, v njih se sliši glasba: dum–dum–dum–dum–dum." Ivana Armanini gostuje 30. junija na razstavi Caffeine Hours v tovarni Rog v Ljubljani.

Kdaj ste se začeli ukvarjati s stripom in zakaj?
Diplomirala sem na zagrebški akademiji likovnih umetnosti in sem se v stripu našla že nekaj let po diplomi. V sebi je imel nekakšno drznost in nesramnost, ki ju je tako imenovana visoka umetnost izgubila. Čeprav oba medija uporabljata enaka sredstva, občinstvo, ki spremlja strip, in avtorji, ki ga ustvarjajo v naših razmerah, v glavnem ne gojijo velikih misli o slavi in tudi njihov izraz je veliko bolj spontan in preprost. Na drugi strani pa gre za medij, ki ima velikanske možnosti za razvoj, saj so ga v zgodovini uporabljali v glavnem za poceni propagando in je bil omejen na "fantovske klube". Potrebovala sem nov prostor za objavljanje, za novo opredelitev medija, za zgraditev čisto nove mreže in občinstva, zato sem leta 2002 začela projekt Komikaze. Gre za izdelavo, promocijo in distribucijo avtorskega stripa, v katerem se znova sprašujem o mejah medija in o tem, kaj je pravzaprav strip. Avtorje Komikaz povezuje duh eksperimenta in odklon od zabavniškega, komercialnega, superherojskega stripa.

Avtorski strip je medij, ki danes artikulira vse probleme človeka in družbe, v kateri živimo, zastavlja vprašanja in išče nove odgovore. Webzini Komikaz izhajajo na vsake štiri mesece na spletu in enkrat na leto v tiskani obliki. V arhivu je več kot 250 avtorjev iz petdesetih držav, skupaj 4.500 strani. Nova številka bo izšla 15. avgusta, tiskana izdaja pa novembra. Vse izdaje so dostopne na spletni strani Komikaze. Letos Komikaze praznujejo 15-letnico in ob tej priložnosti smo oblikovali novo spletno stran, pametnejšo, sodobnejšo in lepšo. Vstop je prost in ste vsi lepo vabljeni na obisk.

Katere teme in motive najraje obdelujete v stripu?
Strip v mojem primeru ni le vizualna senzacija, temveč je v sodelovanju z vsebinami, stanji, temami in besedili, ki jih vsak dan živim. Zanima me medsebojni odnos z živimi vsebinami, ki je raziskovalni. Poskušam se izogniti matrici in ponavljanju. Scenarije sestavljam z igro asociacij, zadnja leta pa me vse bolj zanima t. i. abstraktni strip, v katerem je literarna pripoved minimalno prisotna, abstraktne teme in motivi pa se oblikujejo z golimi elementi stripovskega jezika.

V dobi hitro razvijajočih se novih tehnologij se spreminjajo tudi stripovske tehnike. Katere so vaše priljubljene tehnike risanja: analogne ali digitalne?
Dejstvo je, da se vsak analogni, ročno narisani papir pred objavo v tiskani izdaji ali na spletu digitalizira s skeniranjem in s programsko obdelavo, tako da je danes težko v stripu ostro razmejiti digitalno in analogno. Pred kratkim sem si priskrbela Wacomovo tablico in odkrila nove, čudovite dimenzije digitalnega risanja. Digitalni svinčnik je veliko nasprotje umetnostni industriji in predragemu delovnemu materialu, ki ga prodajajo po dragih trgovinah. Ideja, da imate v enem supersvinčniku vse: od zbirke barv, flomastrov, čopičev, razpršilcev, nožev do skladišča vzorcev in fototeke za kolažiranje, to je za naše delo revolucionarno. Ne mislim, da je uporaba digitalnih orodij nekaj slabega. Sem privrženka novih tehnologij in medijev. Zame so to le sredstva za oblikovanje idej. V procesu iskanja idej preizkušam vsa orodja, ki so mi na voljo.

Koliko je danes strip prisoten v umetnosti in kulturi ter kakšen je njegov status?
Odvisno je od avtorjev, držav, kulturne politike, konteksta ... Končno je objavljena izdaja Mirka Ilića Iz zgodovine človeške neumnosti (Založnik: Kvadrat). Njegov vpliv je velik, čeprav je bil strip zanj le ena izmed postaj na poti. Tomaž Lavrič je leta 2017 dobil nagrado Prešernovega sklada, najvišje priznanje Republike Slovenije. To je velik dosežek za strip v regiji, saj gre za avtorja z ogromnim opusom velikega stilskega razpona, od tedenske stripovske satire v časopisu Mladina do niza mednarodno objavljenih albumov. Njegova retrospektivna razstava 2015/2016 v Cankarjevem domu v Ljubljani s spremljajočo izdajo Čarobni jezik stripa (avtor razstave je Jurij Mikuž) je najkakovostnejša stripovska analiza, ki sem jo videla v tem prostoru, na trgu največjega stripovskega teoretika Scotta McClouda. Ima odlične možnosti za letošnjo nagrado.

Realizem se vsekakor bolje prodaja na večjem trgu. O tem govori niz mednarodnih uspehov naših avtorjev: Danijel Žeželj, ki žanje uspehe na ameriškem in italijanskem trgu, pa Miroslav Sekulić Struja, čigar dela berejo v Franciji. Kar zadeva trg, je vsekakor največ prahu dvignila Nina Bunjevac. Njen strip, ekranizacija tragične izpovedi razpada družine in Jugoslavije, se je pri New York Timesu znašel na seznamu najbolje prodajanih.

Kako bi opisali svoje stripovsko ustvarjanje?
Moje delo pripada podtalju - zaradi ozračja upora, izbire subverzivnih pisateljev, alternativnega okolja, ki mu pripadam, in pisane slogovne strukture. Pojma podtalje in alternativa v tem okviru opredeljujeta upor proti stripovski industriji in prizorišču, ki je patriarhalno, kičasto in zastarelo. Danes je splet odprl vrata bolj demokratično kot kdaj prej, saj so se ustvarile možnosti, da vsi sodelujemo pri ustvarjanju scene in redefiniranju stripovskega jezika in kulture na splošno.

Zakaj je po vašem mnenju tako malo žensk v stripovski umetnosti?
Vloga ženske v zgodovini stripa kot tudi družbe v celoti je vseskozi minimalizirana. Jaz sem ženska, avtorica in stripovska avtorica. Vse naštete kategorije so označene z manjšimi pravicami in manjšimi plačami. Prevladuje mnenje, da žensk strip ne zanima. Ženski strip v žanrskem smislu seveda ne obstaja. Vendar je v sodobnem avtorskem stripu, ki je odprta oblika dialoga in zahteva sodelovanje, žensk vse več. Gre za nekomercialno metodo, saj je množični trg naklonjen končnim rešitvam in ponujenim odgovorom. Na srečo je tržni uspeh danes relativna kategorija, avtorice in avtorji pa sami poiščejo način, kako priti do zainteresiranega in sorodnega občinstva, s katerim gradi dejavno in odprto mrežo ljubiteljev stripa.

Leta 2016 so bili na največjem evropskem stripovskem festivalu v Angoulemu za življenjsko delo nominirani samo moški avtorji. Iz tega je zrasel projekt Femicomix v okviru programa Komikaze, ki je usmerjen proti stereotipu stripa kot dominantno moškega medija. Leta 2015 je bil izdan katalog v obliki mape plakatov sedemnajstih izbranih avtoric. Projekt je gostoval v več različnih državah. V Sloveniji smo se pred dvema letoma na festivalu Mesto žensk v Ljubljani predstavili z enomesečno razstavo in tremi delavnicami. Zaradi zmanjšanega proračuna naših načrtov, da bi vsaj enkrat na leto predstavili eno od naših avtoric s posebno samostojno izdajo in serijo razstav, za zdaj ne uresničujemo najbolje.

Kje ste razstavljali svoje stripe in kako jih promovirate?
Zadnjih 15 let razstavljam v sklopu Komikaz in projekta Femicomix – v več kot dvajsetih državah, na 250 festivalskih gostovanjih, razstavah in delavnicah, povezanih z neodvisnim prizoriščem oziroma avtonomnimi prostori kulture.

Konec lanskega leta sem objavila album Katalog v izdaji Komikaze/Femicomix, niz samostojnih razstav. Spremno besedo so napisali številni ljudje iz stripovskega sveta: legenda Willem, član uredništva Charlie Hebdo (ta je preživel tragedijo samo zato, ker sovraži sestanke), Valerio Bindi, direktor Cracka, največjega festivala avtorskega stripa v Evropi, Bojan Albahari, sourednik kultnega slovenskega časopisa Stripburger, in drugi … Razstave Kataloga so bile v Puli, v Italiji na festivalu v mestu Macerata, v Virovitici na Hrvaškem, naslednja pa bo septembra na festivalu Stripvikend v Novem Sadu – za zdaj. Pogovori še tečejo.

Moj samostojni album Katalog je mogoče kupiti v Ljubljani v Pritličju in knjigarni Azil, lahko ga pa tudi naročite na spletni platformi Komikaze. Večina mojih del je dostopna na moji spletni strani.
Kako pogosto razstavljate v Sloveniji?
V Sloveniji sem pogosto, moje zasebno življenje je tesno povezano z Ljubljano. Razstavljala sem in sodelovala v različnih projektih v Ljubljani in po vsej Sloveniji. S stojnico Komikaze bomo gostovali na festivalu Caffeine Hours v tovarni Rog, galeriji Zelenica, 30. junija. Gre za dvodnevni festival v organizaciji Zorana Pungerčarja, na katerem sodeluje 28 razstavljavcev. Prvi dan bodo potekale predstavitve, drugi dan pa sejem, na katerem boste lahko našli umetniške knjige, posterje, fanzine, majice in drugo tiskano gradivo v neodvisni produkciji.

Kakšen je odziv javnosti na strip v Sloveniji in kakšen na Hrvaškem?
Glede vloge stripa, kot na splošno glede kulture, velja stališče, da so ustvarjalci zajedavci javnega proračuna. Umetnost, kultura in izobraževanje so na dnu družbeno-političnega zanimanja. Ne glede na to pa se mreža avtorskega stripa razvija, tako na področju produkcije kot sprejemanja, saj je vse bolj navzoč na festivalih, v medijih in galerijah in prerašča krajevne okvire, tudi po zaslugi spleta. Položaj v Sloveniji na področju avtorskega stripa je boljši kot na Hrvaškem, saj ima pri vas daljšo, trdnejšo zgodovino, vendar je prizorišče enako majhno. Težko je splošno govoriti o sceni in scenah po nacionalnem ključu, toda veseli nas, da je avtorski strip Slovenije, Hrvaške, Srbije in širšega območja zelo razširjen.

Družba in strip v tranziciji se prepletata. Sodobni avtorski strip predlaga nove modele sodelovanja, ki temeljijo na bolj odprtem dialogu v enakopravnem sodelovanju avtorjev in občinstva. Glede na aktualni družbenopolitični kontekst perspektiva sodobnega neodvisnega stripa z vsakim dnem v vsakem pogledu vse bolj napreduje.

Biljana Žikić, iz oddaje Sami naši, Radio Slovenija