od prve pesniške zbirke leta 1971 velja za enega najpomembnejših slovenskih neoavantgardistov. V pogovoru ob izdaji nove knjige je povedal, da je prav vse pesmi napisal ob glasbenem ozadju in da natančno pomni, kateri album je poslušal ob pisanju določene pesmi.

Njegove pesmi, zbrane pod imenom Plamen iz morja, ki jih je iz vseh 28 pesniških zbirk izbral in s spremno besedo pospremil Igor Divjak, so pred kratkim, ob pesnikovi 70-letnici, izšle pri Mladinski knjigi v zbirki Kondor.

Vpliv Dušana Pirjevca
Svetina je sicer v svet literature zaplul že leta 1968, ko je začel študirati primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer ga je s svojo karizmo neznansko zaznamoval predavatelj dr. Dušan Pirjevec. Objava Svetinove pesmi Slovenska apokalipsa v Tribuni je leta 1968 sprožila odziv vodilnih slovenskih kulturnikov v pamfletu Demokracija da - razkroj ne!. V pogovoru za MMC je povedal, da bi se v prelomno leto z veseljem vrnil in ga ponovno živel, saj so si tedaj "vzeli toliko svobode, kot smo mislili, da je potrebujemo."

Delo literata in do letošnjega avgusta predsednika Društva slovenskih pisateljev (DSP) je izšlo ob njegovi 70-letnici, ki jo je praznoval prejšnji teden. Svetina še danes ostaja neomajen v svoji kritiki družbe. Kot predsednik DSP-ja se je neprenehoma odzival na krivice in pisal poslanice, v katerih je opozarjal na tedanje družbenopolitične težave in stiske. Letos v začetku avgusta je odstopil. V sredo so na društvu potekale predčasne volitve, pri čemer so na to mesto s triletnim mandatom izvolili pisateljico Aksinjo Kermauner.

Dramaturg in urednik na RTV
Pisatelj, pesnik in dramatik je pred tem delal kot dramaturg in urednik na RTV Slovenija, dramaturg in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, mesto predsednika DSP-ja pa prevzel konec leta 2014, ko se je upokojil kot dolgoletni direktor Slovenskega gledališkega muzeja.

Za svoja pesniška in dramska dela je prejel več nagrad, med njimi leta 2005 Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko Lezbos. Poleg pesmi je napisal več gledaliških iger, pravljic in esejev. Prevedel je tudi Shakespearovo tragedijo Romeo in Julija, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije.

V najinem pogovoru je med drugim govoril o vplivu pop in rock glasbe na njegovo poezijo, grenko-sladkem vračanju v preteklost, o profesorju Dušanu Pirjevcu, prijatelju Cirilu Zlobcu in o subverzivnosti poezije. Celoten intervju si lahko preberete spodaj.

Pravite, da bi se z veseljem vrnili v preteklost in jo ponovno doživeli, še posebno v leto '68. Zakaj ravno leto '68?
Leto '68 je bilo prelomno; takrat smo zaključili gimnazijo, se vpisali na fakulteto in spoznali karizmatičnega profesorja Dušana Pirjevca. Pa ne tako karizmatičnega, kot se danes govori o karizmi - že vsak drugi je karizmatičen, vsaka prva je femme fatale. Pirjevec je res vplival na nas. Takrat smo začeli spoznavati svet, tudi širše, v času družbenopolitičnih situacij, kot je bila okupacija Češkoslovaške avgusta '68, ko je tudi jugoslovanska partija postala nervozna, in času študentskih nemirov po prestolnicah. Mojo generacijo, rojeno v prvem petletju po vojni, je ne glede vse dogajanje navdihovalo to, da je bilo leto '68 zadnja velika utopija.

Kaj najbolj ponazarja to utopičnost?
Ni boljšega opisa te situacije, kot je stavek, ki so ga pariški študentje napisali na univerzo Sorbona: "Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče." To geslo smo posvojili na poseben način, ker smo ga razumeli ne le v sferi družbenih sprememb, ampak predvsem v sferi umetnosti. Ustanovili smo gledališče Pupilije Ferkeverk, in ko se je iz Amerike vrnil Lado Kralj, še gledališče Pekarna. Vzeli smo si toliko svobode, kot smo mislili, da je potrebujemo. Seveda je obstajala nevarnost, da bi to partija oziroma oblast sankcionirala – a kaj se je pokazalo? Kljub znamenitemu Titovemu pismu iz leta '72, v katerem je opozoril, da je partija partija in mora delovati povsod - na vseh nivojih, od občine do države - smo začeli ugotavljati, da se partija vse bolj ukvarja sama s sabo. In ko se začne organizacija, institucija, ukvarjati sama s sabo, to že govori o njenem zatonu, poti navzdol.

To so bili za nas časi spoznavanja: literature, umetnosti, glasbe. Bilo je obdobje, ko smo se začeli spoznavati s pop in rock glasbo. Eden naših prijateljev se je po več letih vrnil iz Amerike in prinesel s seboj kupe plošč, ki jih nismo poznali.

Je ta pojavitev popa in rocka vplivala na vašo umetnost, na poezijo?
Zelo, zelo. Ta glasba je bila nekaj tako novega, da je na neki način spodbujala iskanje novega. Ni šlo le za najbolj razvpite skupine, Beatlese in Rolling Stonese, ampak tudi ameriške alternativne skupine, ki so nam bile poprej popolnoma neznane. To je bil ne nazadnje čas, ko se je pojavil Radio Študent, na katerem so Igor Vidmar in drugi vrteli glasbo, ki ni bila ravno takšna, ki bi jo lahko slišali na Radiu Slovenija. Ta glasba mi je dajala poseben občutek. Moram reči, da nisem napisal niti ene zbirke, ne da bi zraven poslušal določen album.

Se še vedno spomnite, katero zbirko ste pisali ob katerem albumu? Ko pišete, vedno poslušate glasbo?
Spomnim se vseh plošč, ki sem jih poslušal o pisanju pesmi. Vedno potrebujem glasbo v ozadju, ko pišem, samo ne preveč naglas. Kadar sem bolj agresiven, poslušam glasbo s slušalkami, da se lahko popolnoma izklopim. Ko rečem agresiven, to mislim v smislu neposrednega pisanja, brez zadržkov.

Katero glasbo trenutno poslušate med pisanjem?
Album pianista Abdullaha Ibrahima, njegov best of, poimenovan The Celebration, to je posebna glasba. Včasih si še zavrtim kakšno starejšo, ki je nisem že dlje poslušal. Glavnino pa poslušam blues, najbližje mi je, saj je bolj emocionalen.

Kako vam je ob izdaji zbirke, ki predstavlja vso vašo pesniško pot v eni knjigi?
Ko sem dobil korekture in jih prebiral ter popravljal drobne stvari, sem se soočal s čudnim občutkom. Nenadoma so se obujali trenutki iz preteklosti – ob vsaki pesmi se spomnim, ob kakšnem razpoloženju in v kakšni atmosferi so pesmi nastale ali bile zasnovane. Iz zbirke dobiš črepinje, mozaik nekega vrča ali vaze. Ko sem bral pesmi, sem zagledal dan, trenutek, v katerem sem jih pisal. Hvaležen sem založbi, da so pesmi izbrali in zbirko uvrstili v Kondor, to je veliko priznanje. A vendar ni najbolj prijeten občutek.

Uredniku Andreju Ilcu sem rekel, da bi veliko teh pesmi želel popraviti. O tem sva se veliko pogovarjala z mojim pokojnim prijateljem Cirilom Zlobcem. Pesnik vedno piše eno samo pesem. To ni obsedenost – pesmi ne bi popravljal, da bi bile pravilnejše. Gre za to, da jih danes vidim drugače.

Kakšen odnos imate do etiket, ki vam jih daje literarna zgodovina, kot sta izraza neoavantgarda in erotični pesnik? In kako danes doživljate skovanko Prešernovi pankrti? Jih jemljete kot predalčkanje, se strinjate z njimi, jih uporabljate z distanco?
Sintagma Prešernovi pankrti je poseben primer, ker izhaja iz moje prve pesniške zbirke Plovi na jagodi pupa magnolija do zlatih vladnih palač. Označena je bila kot neoavangardna, saj sem vzpostavil ironičen dialog do tradicije, do kranjske klobase, zelja, bil sem dosti brez dlake na jeziku. Od tod so izšli Prešernovi pankrti.

Kaj pa neoavantgarda? Kot generacija se verjetno takrat niste samopoimenovali?
Ne, konec šestdesetih je obstajalo samo poimenovanje avantgarda za generacijo okrog 1. svetovne vojne, vključno s Srečkom Kosovelom. Taras Kermauner je kasneje katalogiziral posamezne zvrsti, od ludizma, reizma, karnizma - in takrat nismo bili najbolj zadovoljni, da nam je lepil etikete. A če gledam naprej, v čas konec osemdesetih, postane jasno, zakaj je bilo to pomembno. Neko poimenovanje mora biti. Ne jezim se in ne zanikam, če mi rečejo erotični pesnik. Seveda sem. Ko so se poetike konec osemdesetih začele osamosvajati, smo lahko govorili le še o avtopoetikah, ni bilo več skupnih imenovalcev za generacijo, za skupino pesnikov. Zadnja takšna generacija je bila ta v osemdesetih. Veliko sem se ukvarjal s tem, ko sem za knjigo esejev Tarasa Kermaunerja, ki je izšla pri Beletrini, napisal komentarje.

Kako pa doživljate svojo generacijo zdaj, v 21. stoletju?
Z leti smo vsi iz generacije postali nekoliko bolj tradicionalni. Videli smo, da se po neoavantgardni poti - po poti destrukciji pesniške forme - ne pride daleč. Stvar se sama vase zaplete, pride do vizualne poezije, letrizma, kjer je pesem le še prostor eksperimentiranja. Ni več važna vsebina, ampak samo forma, v vidmarjanskem smislu. Naša generacija, Milan Jesih, Andrej Brvar in pokojna pesnika Tomaž Kralj in Matjaž Kocbek smo se zatekli nazaj v bolj konvencionalno formo, medtem ko je vsebina ostajala destruktivna. Tudi Jesihov Maršal, njegova zadnja zbirka, je hočeš-nočeš subverzivna. Ne da se norčuje, to je najbolj preprosto, ampak da postavi neverjetno subverziven odnos: med sabo, svojo mamo in maršalom. Napisana pa je v urejeni, pesemski formi. Sonet se je v zadnjih letih razširil, veliko je mladih, ki ga pišejo. Sam sem bil v nasprotju z njim do sonetov vedno malo zadržan, ker so soneti, kakor je rekel Ezre Pound, "male arije", vse mora niti lepo, mora se izteči, imeti točno določen ritem in rimo.

Skratka, naš avantgardizem, predstraža, se ne izraža več v formi, še vedno pa je ostal v vsebini. A naša generacija je vendarle - tudi če bomo še živeli in pisali pesmi - svoje delo bolj ali manj opravila. Tega se je treba zavedati. Lahko še pišemo, a tistega žara, ki je bil pred 40 leti, ni več. S prijateljem Zlobcem sem se veliko pogovarjal o tem. Napisal je toliko pesmi in vse so bile o ljubezni, posvečene njegovi muzi, ženi Veroniki. Vedno je rekel: "Pojavi se prvi verz, ki je podarjen, po tistem je treba narediti pesem." Ustvarjanje pesmi je trdo delo.