Delo literata in nekdanjega predsednika Društva slovenskih pisateljev (DSP) Iva Svetine je izšlo ob njegovi 70-letnici – rojstni dan pa praznuje ravno danes.

Neoavantgardni pesnik
Njegove pesmi, zbrane pod imenom Plamen iz morja, je iz 28 pesniških zbirk izbral in jih s spremno besedo pospremil Igor Divjak. Na včerajšnji predstavitvi v ljubljanskem Konzorciju je povedal, da ima poezija Svetine izvor v letu 1968, "ko je nastopila neoavantgarda v slovenski poeziji", a kljub temu ostaja aktualna še danes. Knjigi pesmi je dodano še pesnikovo predavanje o pesništvu iz leta 1984. Svetina bi se v tista leta z veseljem vrnil, saj pravi, da so bili "srečna generacija. Pred nami je bil lep spomladanski travnik. Vzeli smo si svobode, kolikor smo si je želeli. V izbranih pesmih vidim okruške, mozaik tega in se soočam s tistim, česar ni več".

Prešernovi pankrti
Divjak je izpostavil, da je bil Svetina s svojo umetnostjo "eden glavnih lumpov časa", v skupini provokativnih pesnikov pod imenom Prešernovi pankrti. "Zaradi njegove pesmi se je takrat o poeziji razpravljalo v republiški skupščini," je povedal in dodal, da je Svetini in Milanu Jesihu moral stopiti v bran celo profesor Dušan Pirjevec in ju tako rešiti pred zaporom.

Svetina še danes ostaja neomajen v svoji kritiki družbe. Kot predsednik DSP-ja se je neprenehoma odzival na krivice in pisal poslanice, v katerih je opozarjal na tedanje družbeno-politične probleme in stiske. Nikoli se mu ni zdelo, da bi sploh lahko deloval drugače: "Tako sem bil vzgojen, pod geslom 'kar more, mož je storiti dolžan'."

Ženska kot edina meja
Svetino je Divjak opisal kot "prvo ime slovenske erotične poezije", saj v svojih verzih zajema "telesnost, perverznost, erotiko". Dodal je, da njegove pesmi kljub temu niso pornografske, saj gre pri njegovem pesnjenju za duhovno iskateljstvo, lovljenje duhovne komponente. "Njegova edina meja je ženska, in ta je neskončna. Ivo jo še vedno zasleduje, to našo sfingo."

Temna stran erotike
Novi roman Janija Virka Brez imena se prav tako ukvarja s telesi, a daleč od metafizike – je namreč zgodba o odraščanju, ki sledi posledicam spolnih zlorab pri anonimnem mladostniku s sanjami o nogometni karieri. "Govori o fantu v delikatnih letih. Začne se z razpadom njegove družine, konča pa v črepinjah življenja," je vsebino povzel Virk, ki ni hotel napisati "teznega romana". Urednica Nela Malečkar pa je snov roman opisala kot "temno stran erotike".

Na ime je vezano preveč poškodb
Pisatelj, pesnik in prevajalec, urednik na TV Slovenija in eden izmed letošnjih dobitnikov Župančičeve nagrade Virk je povedal, da ga je tema "bolela in zanimala", tudi zato, ker so takšne afere v tujini že izbruhnile in se pojavljale v medijih. Iz njih je bilo očitno, da "institucije ščitijo storilce". Za like brez imena in prav takšen naslov knjige se je odločil, ker je na "ime vezano preveč poškodb in bolečine. Na žalost zelo veliko resničnih zgodb teče v to fiktivno zgodbo".

Tretja izvedba zgodbe
Feri Lainšček pa je ustvaril roman Prvotnost - Poema o ljubezni, ki je pravzaprav njegova tretja romaneskna različica zgodbe, ki ga "spremlja že vse življenje". Večina pripovedi je odsanjana, priklicana iz kolektivne podzavesti, do koder se je avtor dokopal z Jungovo metodo aktivne meditacije.

Skozi pisanje je želel "obračunati" z arhetipom ženskega žrtvovanja, ki ga postavlja v deklico z imenom Njo. Pripoved je prvič zapisal v romanu Skarabej in vestalka leta 1997, nato pa še leta 2003 v romanu Poema o ljubezni - Prvotnost. Tedaj je ilustracije ustvaril slikar Zdenko Huzjan. Novi roman je ilustriral Jure Engelsberger, za katerega je to "močan in silovit tekst". Risanja se je lotil, kakor da bi ustvarjal snemalno knjigo, a je dodal tudi, da se je moral ob ustvarjanju tudi sam spopasti z demoni in angeli iz romana.

Lainščka je za pisanje delno navdahnila ena od poslušalk na njegovem literarnem večeru, zaradi katere se je zavedel, da v romanu zgodbe iz sanj ni dobro prevedel v literarni jezik. Ta mu je razložila, da je knjigo Poema o ljubezni - Prvotnost že trikrat poskušala prebrati, a se ji je vsakič zataknilo. "Čakajte, jo bom znova napisal," ji je takrat dejal. In jo res je. "Prevajal sem jo iz sanj, zato je polna simbolike in metaforike. Hotel sem iz četrte dimezije sestaviti dimenzijo našega razumevanja."

Kako je Cankar postal socialist
Četrta knjiga Kako sem postal socialist in drugi spisi pa se pridružuje 100. obletnici smrti Ivana Cankarja. Avtor izbora in spremne besede Primož Vitez je spomnil, da je letos izšlo "že 35 knjižnih izdaj Ivana Cankarja, pa še kakšna se obeta". Cankar je hišni avtor zbirke Kondor, njegova knjiga Križ na gori je izšla že leta 1956, kot druga izdana knjiga, takoj za Homerjevo Iliado.

Neposnemljiv slog
Vitez je ob pripravi dela močno doživel Cankarjeve stavke, ob čimer ugotavlja, da je "v svojih 23 letih pisanja slovenski jezik pripeljal do umetnosti, ki je neposnemljiva. Posnemati njegov literarni slog je nemogoča misija". Politični spisi so Cankarju sledili tudi v literaturo, saj je tudi v svojih literarnih besedilih mislil kot politično bitje. O tem, kako se je književnost prikradla v njegove politične angažmaje, je najbolje povedal kar sam Cankar: "Skušal sem napisati agitacijo, pa je nastala moja najboljša povest."

Zaključek s Tišino
Novoizdani spisi so razdeljeni v tri dele, vsi so objavljeni v celoti, ne le v odlomkih. Prvi del sestavljajo tisti, ki so bili napisani, da bi bili izgovorjeni. V drugem delu najdemo eseje o slovenski kulturni politiki, v tretji del pa so uvrščena besedila, ki niso eksplicitno plod političnega angažmaja, a v njih beremo točno to – takšen je denimo Hlapec Jernej in njegova pravica.

Izbor se sklene z razmeroma neznanim tekstom Tišina, napisanim na Ljubljanskem gradu, na katerem je bil pisatelj zaprt tik pred prvo svetovno vojno. Tam je preživel 14 dni v družbi tedanjih, prav tako zaprtih, intelektualcev. Večino časa so preklepetali in pretračarili, in nihče med njimi ni rekel ničesar o prihajajoči vojni, je še pojasnil Vitez.