Ena najprepoznavnejših slovenskih ilustratork se je rodila kot Marlenka Muck 17. decembra 1927 v Mariboru. Slikarstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Od leta 1948 ustvarja kot svobodna umetnica. V tem času se je pogosto izpopolnjevala v tujini. Svoje umetniško delovanje je v celoti posvetila ilustriranju knjig in tiska za otroke ter knjižnemu oblikovanju, snovanju osnutkov za lutke in scenografiji.
V pravljičnosti je sledila izročilu srednjeveških tapiserij in fresk ter ljudske ustvarjalnosti. Z natančnimi, vedrimi in duhovitimi risbami, ki so likovno preproste in otrokom razumljive, je ustvarila opus, na katerem temelji pojem pravljičark t. i. ljubljanske ilustratorske šole in s katerim se je uveljavila tudi v svetu.

Ilustrirala in opremila je več kot 100 otroških knjig, med drugim Trnuljčico in Sneguljčico v različici bratov Grimm (1956), Pastirja Matija Valjavca (1958), Mehurčke Otona Župančiča (1962), Piko Nogavičko Astrid Lindgren (1962), Ostržka Carla Collodija (1964), Moj dežnik je lahko balon Ele Peroci (1966), Krojačka Hlačka Leopolda Suhodolčana (1970), ljudske pesmi Pojte, pojte, drobne ptice (1971) in Palčico ter Grdega račka Hansa Christiana Andersena (1976). Ustvarjala je tudi osnutke za lutke in scene za Lutkovno gledališče Ljubljana.
Številne nagrade in priznanja
Za svoje delo je prejela številne domače in mednarodne nagrade ter priznanja, med njimi leta 1972 nagrado Prešernovega sklada, leta 1999 Levstikovo nagrado za življenjsko delo, leta 2013 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus. Leta 1994 se je uvrstila na mednarodno častno listo IBBY, ki združuje izjemne avtorje, ilustratorje in prevajalce mladinske literature z vsega sveta.
Knjižno slikarstvo
Ilustratorsko delo Marlenke Stupica z njegovo ambiciozno zasnovo, slikarsko bravuro in bogatim registrom občutij ter trdno zgradbo ob hkratni pozornosti do detajlov najbolje zaznamujemo s pojmom knjižno slikarstvo, je v utemeljitvi Prešernove nagrade pred štirimi leti zapisal akademski slikar in grafik Črtomir Frelih.
Čist, jasno razprostrt likovni prostor oblikuje po načelu, ki je majhnim otrokom še posebej pri srcu, to je načelo največje razvidnosti. Mize, stole in arhitekturo obrača tako, da ne zastirajo pogleda. Čistost barve ohranja s ploskovnimi nanosi. Dodatnemu svetlenju in vrženim sencam se največkrat izogne, ker ve, da bi zastrle žarilno moč barve. Njena konturna risba ni nikoli črna, marveč je že v svoji zasnovi slikarska, barvita. Zato imajo njene oblike veliko več možnosti, da se zlivajo z okolico ali dobro ločijo od nje, kakršna je pač slikarkina zahteva, je sklenil Frelih.
Ilustratorski in slikarski talent se v družini Stupica prenaša iz roda v rod. Njen pokojni mož Gabrijel Stupica je bil slikar, njena hči Marija Lucija in njena vnukinja Hana pa sta prav tako izbrali enako poklicno pot.