Roman Da me je strah?, ki je leta 2012 izšel pri založbi Goga in predstavlja dvanajsto književno delo Maruše Krese, je nedavno izšel še v obliki zvočne knjige. Za njen izid so poskrbeli pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija v sodelovanju z Založbo Goga in Radiem Slovenija – programom Ars.

V romanu Da me je strah? je pesnica in pisateljica opisala več kot pol stoletja trajajočo družinsko zgodbo skozi raziskovanje spomina lastne družine. Avtorica skozi oči svojih mladih in na hitro odraslih staršev izriše vse etične in ideološke dileme, pred katere sta v partizanih postavljena On in Ona. To se nadaljuje tudi v povojnem času vzpostavljanja nove oblasti in vloge posameznika v sistemu, v katerem je družina postavljena na drugo mesto. V tem času obnove domovine se izpovedi staršev leta 1952 priključi avtoričin glas – glas njune hčerke Maruše.

Sorodna novica Umrla je književnica in humanitarna delavka Maruša Krese

Trdnost in pokončnost sta nujno potrebni, če hočeš preživeti
V knjigi Da me je strah? Krese obravnava temo, ki je rdeča nit njenega celotnega proznega dela – kompleksno vlogo ženske, ki se poskuša znajti v moško naravnanem, patriarhalnem svetu. S trdnostjo in pogumom se bojuje za pravico do ravno kontrastnih lastnosti nežnosti in miline.

Intimni pogled na vojni in povojni čas načenja tudi vprašanja, ki Slovence razdvajajo še danes, hčerin vidik pa izriše podobo generacije, zaznamovane s študentskimi protesti, vietnamsko vojno in hipijevstvom, kar je neizogibno pripeljalo tudi do konflikta s starši.

"Ključno vlogo v romanu imajo one, ki si morajo položaj in pravice, povsem samoumevne za nasprotni spol, šele izboriti, večkrat tudi na račun lastne ženskosti. Polnokrven prikaz nekega obdobja, ki odslikava tudi sedanje stanje," so še zapisali pri ZKP-ju. Za režijo je poskrbela Saška Rakef, zgodbo interpretira igralka Sabina Kogovšek.

Sorodna novica Maruša Krese - vedno pokončna ženska, ki je ni strah

Pesnica, pisateljica, novinarka, psihoterapevtka in humanitarna delavka
Maruša Krese se je rodila leta 1947 v Ljubljani, zaradi svojega nemirnega popotniškega duha pa vseskozi ostala razpeta med rojstnim mestom, Berlinom in Gradcem. Študirala je literarno teorijo, umetnostno zgodovino in psihoterapijo v Ljubljani, ZDA, v Londonu in v Utrechtu. Nekaj časa je bila zaposlena na ljubljanski psihiatriji, kot psihoterapevtka pa delala tudi v Londonu in Tübingenu. V Berlin jo je pot zanesla leta 1990, tam je delovala kot svobodna ustvarjalka in novinarka ter pisala za časopise Die Zeit, Berliner Zeitung, TAZ, Lettre International in Manuskripte.

Svoj prvi roman je napisala po številnih objavah v revijah, pesniških zbirkah, radijskih igrah in treh zbirkah kratkih zgodb. Za zbirko Vsi moji božiči iz leta 2006 je prejela nagrado fabula, za svoja humanitarna prizadevanja v bosanski vojni zlati križec nemške države, avtorice evropskega projekta Ženske z vizijo pa so jo uvrstile med sto najvplivnejših žensk v Evropi. Po avtorici so letos poimenovali nagrado za najboljšo kratkoprozno zbirko, ki jo podeljujejo na festivalu kratke zgodbe v Novem mestu.