Za tako neobičajno osebo, kakršna je pesnica, pisateljica, novinarka, psihoterapevtka in humanitarna delavka, je namreč bolj običajnega težko pripraviti, je v uvodu dejala šansonjerka Vita Mavrič in odpela skladbo Za lahko noč, s katero sta pred leti pozdravili novo prijateljstvo.
Rojena Ljubljančanka (rodila se je leta 1947) v svojem nomadskem, nekoč ga je poimenovala hipijevskem, življenju nikoli ni imela miru. Razpeta je bila med Ljubljano, Berlinom in Gradcem, v času vojne v Bosni je neumorno svoje napore usmerjala, da bi držala mostove med Sarajevom in Berlinom, Sarajevom in Beogradom, večkrat tvegala življenje v ekstremnih situacijah, da bi lahko pomagala, za kar jo je nemški predsednik nagradil tudi z zlatim križcem za humanitarno in kulturno posredništvo med Bosno in Nemčijo v času vojne.
Da Maruša Krese ni človek, ki bi se ustalil na eni sami poti, se je pokazalo že pri izboru študija. Študirala je literarno teorijo, umetnostno zgodovino in psihoterapijo v Ljubljani, ZDA, v Londonu in v Utrechtu, nekaj časa je bila zaposlena na ljubljanski psihiatriji in Gorazd Mravlje je spomnil na njeno pionirsko vlogo pri vpeljavi elementov psihodrame. Kot psihoterapevtka je delala tudi v Londonu in Tübingenu, leta 1990 pa jo je pot popeljala v Berlin, kjer je delovala kot svobodna ustvarjalka in novinarka ter pisala za časopise Die Zeit, Berliner Zeitung, TAZ, Lettre International, Manuskripte.
Med trdnostjo in milino
Podpisala se je pod sedem pesniških zbirk in dve zbirki kratke proze - Vsi moji božiči in Vse moje vojne. Letos je izšel njen prvi roman Da me je strah?, v katerem popisuje sago več generacij družine, pripoved pa se začne z burnimi in težkimi časi druge svetovne vojne. Avtorica v knjigi obravnava temo, ki je pravzaprav rdeča nit njenega celotnega proznega dela - kompleksno vlogo ženske, ki se poskuša znajti v moško naravnanem, patriarhalnem svetu. S trdnostjo in pogumom se bori za pravico do ravno kontrastnih lastnosti nežnosti in miline. Zgodbo pripoveduje trdna ženska, ki se ničemur ne umakne, vsemu pogleda v oči (medtem ko se moški liki pogosto ravnajo ravno nasprotno), takšna, kakršna je Maruša sama. "Letos sem se malo zlomila. Ampak da, če hočeš preživeti, je treba biti trden in pokončen." Roman je delno avtobiografski, čeprav se je, kot nam je povedala, lastni zgodbi skušala izogniti, vendar ni šlo. Starši in njihova zgodba jo je preveč spremljala, da bi jih lahko izpustila.

Tema jo je že dolgo preganjala, pojasni, vendar nikoli ni našla prave oblike, kako jo zapisati. "Zdelo se mi je, da kar koli poskusim, se preveč prevesi v patetiko. Potem pa sem se enkrat v tej formi našla." In podpisala je svoj prvi roman. Pisanju se posveča precej sporadično, običajno piše zjutraj, pride pa do obdobja, ko dolgo časa ne more pisati.
Odlomke njenih literarnih del, s katerimi je po besedah "najstarejše prijateljice in sošolke" Marije Vesnaver skupaj z vsemi dobrimi deli napolnila svojo popotno torbo življenja, so na literarnem večeru prebirali številni prijatelji. Med drugim so jo presenetili Milena Zupančič, Tina Mahkota, iz Velike Britanije se je prek posnetka oglasila Sally Baker, Japec Jakopin, Miha Mazzini, ki je Marušo opisal kot kamin v prostoru, ki izžareva nekaj toplega, Arne Hodalič, ki se je prav z njo odpravil na svoje prvo potovanje, Gorazd Mravlje, Janez Bogataj, Nela Malečkar, zaslužna, da danes lahko prebiramo Vse moje božiče, in Jani Kovačič, ki je za to priložnost uglasbil njeno pesem.

Pravljično bitje, ki osmisli življenje
Boris A. Novak je izbrskal pesem, ki jo je zapisala v 70. letih, objavila pa jo je neoavantgardna skupina poetov Nomenklature. "To so bili zelo sivi časi, po ulicah so včasih hodili neki marsovci, pravljični ljudje, ki so nas vseeno navdajali z občutkom lepega, da življenje vendarle ni tako grozno. Med njimi je bila Maruša," se spominja pesnik obdobja študijskih let, ko so se družili še v legendarnem Šumiju. "Maruša je nosila to izjemno svetlobo, kot bi lebdela nad tlemi." Prebral je poezijo, na katero je tudi avtorica pozabila, a po Novakovih besedah že nakazuje temo njenega prihodnjega pisanja - 'bolečino in zgodovino'.
Bolečina in zgodovina
Tedaj še ni mogla slutiti, kako blizu bo ti besedi prinesla prihodnost, vojne vihre 90. let, ko je nosila pomoč in nudila zatočišče ženskam iz Srebrenice, obdobje, po katerem dolgo ni mogla pisati. So se pa v tem času stkala tudi prijateljstva, ki so Maruši osmislila njeno prednost v tveganih situacijah. Na večer so za priložnost iz Sarajeva prileteli frontman skupine Zabranjeno pušenje Sejo Sekson, s katero je Maruša med vojno delala intervju, njen dober prijatelj, literat Nenad Veličković in humorist Zenit Đozić

"Maruša je ena tistih oseb, ki se jo spozna samo v nenavadnih situacijah. V mojem primeru je bila to vojna v Sarajevu," se je spomnil legenda sarajevskih 'nadrealistov' Zenit Đozić. "Maruša se je pojavila v tem dimu, megli." Maruša jim je predstavljala most s stvarnostjo, lepim življenjem. Sam je po koncu vojne zares uvidel, kako veliko je storila zanje, borbo, ki jo je vodila v tistem trenutku in prepoznal je delček njenega velikega napora, kakršnega mater razdaja, ko pomaga svojemu bolehnemu sinu. "Videl sem, da si veliko srce."