Pisatelj v delu (ta v izvirniku nosi naslov K. dosszie) prek pogovorov orisuje prizore iz lastnega življenja, povezane z njegovo deportacijo v koncentracijsko taborišče. Gre za literarne vinjete, ki niso našle mesta v romanu Brezusodnost, pa tudi za raziskovanje odnosa med avtobiografskim gradivom in književnostjo.

Ne povsem avtobiografsko delo
Delo je Kertesz pogojno označil za roman, "če sprejmemo Nietzschejevo pojmovanje, da je roman oblika, ki izhaja iz platonskih dialogov". Prav tako pa se pisatelj, čeprav mnogi roman označujejo za avtobiografskega, od tega distancira in zanika močno biografsko povezavo. Dosje K., ki ga za zdaj lahko beremo le v madžarskem izvirniku, bo predvidoma septembra izšel tudi v nemškem jeziku.

Po 'trilogiji' nov razmislek o (lastnem) življenju
Kertesz se je rodil leta 1929 v Budimpešti v judovski družini. Leta 1944 je bil deportiran v nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz in nato še v Buchenwald. Po vojni je živel kot urednik in pisec gledaliških del, kasneje se je posvetil literarnim delom. Leta 2002 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo za opus del o holokavstu, med katerimi je tudi roman Brezusodnost (1975), ki skupaj z deloma Kadiš za nerojenega otroka (1992) in Fiasko (1988) sestavlja "trilogijo brezusodnosti". V Brezusodnosti, ki velja za njegovo najbolj znano delo, se pisatelj sprašuje, kako ubesediti neubesedljivo in kako pričevati o grozi v tovarnah smrti.